Stereotipi, ki popolnoma držijo

Za počitnice na Japonskem se odloča malokdo. Država ni ravno blizu in ne ravno poceni, predvsem pa - če odštejemo slikovito goro Fudži -, za večino ljudi ni nič drugega kot eno samo velemesto. To sicer ne drži, res pa so prav japonski megapolisi najprivlačnejši del popotovanja, saj takšnih mest ni nikjer na svetu. Urbana konglomerata Tokio in Jokohama sta na prvem mestu. Meje med mestoma tako rekoč ni, nepregledni grozdi nebotičnikov nikjer ne prehajajo v predmestna naselja, temveč se metastazasto razraščajo do koder seže oko. Popotnik na vlaku - na nobenega ni treba čakati več kot nekaj minut, saj jih na Tokyo Station vsak dan pripelje tri tisoč, poleg tega je tukaj še ogromna mreža podzemne in mestne nadzemne železnice -, mora biti pozoren zgolj na imena postaj, saj ni nobenih identifikacijskih ali orientacijskih arhitekturnih točk, po katerih bi se lahko ravnal. Če kje, potem so sodobne navigacijske naprave nujne tukaj, in to ne zgolj za voznike.

Nenehne migracije

Človeka prevzame predvsem urbani način življenja, ob katerem se zdijo druga svetovna velemesta skoraj miniaturna. Nenehne migracije potekajo po nekakšnem zapletenem skrivnostnem vzorcu, saj kljub nepreglednim množicam ni zastojev. Verjetno sta skrivnost tega posebna mentaliteta Japoncev, ki je nenavaden preplet religije oziroma budizma, konfucijanstva in šintoizma, ter neformalni, a vseprisotni tradicionalni hierarhični ustroj družbe, rezultat pa je izjemno discipliniran posameznik. Seveda tudi odlično organizirane mreže javnega prevoza ne gre spregledati. Drugi znak popolne urbaniziranosti je način prehranjevanja. Na ulicah ali v nepreglednih labirintih podzemne železnice so restavracije na vsakem koraku, da bi nekdo skočil domov na kosilo, se zdi približno tako, kot če bi mi skočili med delovnim časom na morje. Ponudbo dopolnjujejo avtomati, ki so tudi prav povsod in v katerih je lahko še nedavno vsakdo kupoval tudi alkoholne pijače in cigarete (zdaj si morate omisliti posebno kartico, ki dokazuje vašo polnoletnost).

Verjetno nikjer na svetu ni toliko statičnih služb. Na vsakem koraku strumno stojijo možakarji v raznih uniformah, ki varujejo vhode v banke, podjetja, državne institucije ali zgolj v garaže, stanovanjske objekte in gradbišča. Pogosto sploh ne veš, kaj naj bi varovali. Če že niso popolnoma nepremični, so vsaj njihovi gibi zelo mehanični. Denimo nekakšna sprevodnica, ki obvezno spremlja vsak vlak podzemne železnice: med vožnjo po predorih stoji na natančno določenem mestu kot Lotova žena, ko vlak zapelje na postajo, pod natančno določenim kotom pomoli glavo skozi okno (lasje ji plapolajo v vetru, no, v prepihu), ko se ustavi, z umerjenimi gibi stopi na peron in gleda v oddaljeno točko na obzorju, potem sledi pritisk na rdeč gumb, skrit v omarici na stebru. In to ponovi vsaj tisočkrat na dan. Nekoliko več svobode ima njen kolega, ki pregleduje vozovnice, saj ga, če nič drugega, nihanje vlaka prisili v nekoliko manj togo ritmiko. Ko vstopi v vagon, se globoko prikloni in pozdravi potnike, nato se spet prikloni pri vsakem potniku in preščipne vozovnico, pri izhodu iz vagona se spet prikloni in poslovi. Človek se počuti bolj kraljevsko kot na Orient ekspresu, četudi gre za vlak, ki večinoma prevaža delavce na delo v pristaniške doke.

Prikloni se vrstijo v nedogled

Na Japonskem veljajo zelo stroga pravila verbalnega in neverbalnega komuniciranja. Od položaja na družbeni lestvici je odvisna stopinja priklona, prikloni pa se lahko vrstijo v nedogled, saj ni dostojno gledati višjega v hierarhiji, nižji pa se mora obvezno prikloniti zadnji. Zelo neotesano se je konkretno pogovarjati o politiki, veri ali bog ne daj celo o osebnih zadevah. Vsak pogovor mora potekati v znamenju popolnega sprenevedanja, kakršno koli odločno zagovarjanje svojega mnenja je znak plebejskosti in slabe vzgoje.

Precej omejeni so Japonci tudi pri oblačenju. Če ste moški in zasedate količkaj pomembno mesto v kakšni firmi, imate pravzaprav možnost izbire le pri kravati, saj vas bodo sodelavci in šefi zelo čudno gledali, če se v pisarni ne boste pojavili v črni obleki, črnih čevljih in beli srajci. Pa tudi za kravato ni priporočljivo imeti preveč domišljije, karirast vzorec se zdi že nekaj precej revolucionarnega. Nekoliko več svobode imajo poslovne ženske, najprimernejši pa je seveda temen kostim in nevpadljiva bluza, najbolje kar bela.

Diametralna nasprotja

To je, seveda, zgolj ena stran japonske družbe. Druga je diametralno nasprotna. Tako rekoč nemogoče je srečati dekle, ki ne bi imelo mini krila, ki bolj razkriva kot zakriva tangice, obveznih mrežastih nogavic s podvezicami in čevljev z zelo visoko peto. Izjema so tiste v šolskih uniformah, s katerimi pa se na Japonskem vsaj toliko kot ministrstvo za šolstvo ukvarja tudi pornografska industrija. Japonci so verjetno najdomiselnejši pri ponujanju vseh mogočih izdelkov, kar se tiče prostitucije, pa so, kot kaže, le v deželi vzhajajočega sonca sprejeli hipijevsko filozofsko načelo o kozarcu vode, namreč, da je seks nekaj čisto navadnega oziroma enako kot požirek vode. Če si še tako prizadevate, se zvečer ne morete izogniti gospodičnam, ki ponujajo storitve, pri tem pa se nikakor ne skrivajo po temačnih ulicah, temveč so na svoje nočno poslanstvo kar se da ponosne in se pri tem tudi dobro zabavajo. Vsa množica uglajenih gospodov v črnih oblekah, črnih čevljih in črnih srajcah se ponoči opoteka od bara do bara in od masažnega salona do masažnega salona, kar daje nočnemu življenju svojevrstno dinamiko. Zlasti v tokijski četrti Šibuja, predelu hotelov s sobami, ki se najemajo na uro. Ti so zelo zanimivi tudi arhitekturno, saj je mogoče videti gotske in secesijske stavbe, spet druge oponašajo angleške podeželske vile ali floridske hotele, na vhodu pa pozdravljajo rožnati flamingi.

Najboljši vpogled v japonsko drugačnost obiskovalec dobi ob nedeljah v tokijski četrti Harajuku, ki je tudi sinonim za zelo specifično najstniško kulturo. Najpogosteje se dekleta postavijo na ogled v opravi anime ali gothic, ne manjka niti najbizarnejših ekshibicionističnih kostumov, v primerjavi s katerimi se zdijo celo pariški transvestiti dolgočasni konservativci. Bližnji park je prostor neomejene zabave, kjer se na enem koncu v plesnem transu zvijajo rokabiliji, streljaj stran se pleše tvist, pod enim drevesom prepeva gejevski trio, pod drugim lezbični, vmes pa se podijo motoristi na harlijih ... Če k temu prištejemo še japonsko obsedenost z igralnimi saloni pačinkami in množico zabaviščnih parkov (vsaka četrt Tokija in Jokohame ima vsaj enega), se nekoliko izriše podoba države, kjer kliše o deželi nasprotij res velja.

Japonska je pravzaprav prototip moderne države 21. stoletja, kjer brez vsakršnih konfliktov sobivajo najstrožja konservativnost in najliberalnejša načela oziroma se med seboj idealno dopolnjujejo. In če smo v preteklem stoletju Japonsko poskušali kopirati zaradi njene ekonomske uspešnosti, bi jo zdaj morali predvsem zaradi takšnega, skoraj vzorčnega družbenega modela, ki se je razvil čisto spontano, brez nasilnih političnih ali ideoloških rezov.

Iz torkove tiskane izdaje Dela