Sto dni za Papadimosa in Montija

Atene, Rim − Lukas Papadimos za Grčijo, Mario Monti za Italijo: videti je, da je reševalcem najbolj zadolženih in najpočasneje rastočih držav evrskega območja najpomembneje, da sta bila njuna izbranca v Atenah in Rimu čim dlje od korupcijskih mlak grške in italijanske politike. Ni še čisto jasno, ali je to prednost ali pomanjkljivost.

Reševalcem Grčije in Italije je morda zgled madžarski premir Gordon Bajnai, ki je po katastrofalni vladavini socialista Ferenca Gyurcsánya počistil madžarski proračunski Avgijev hlev. Gyurcsány je leta 2006 v drugo zmagal z obljubo, da bo brez hudega zategovanja pasu zmanjšal že desetodstotni proračunski primanjkljaj, septembra istega leta pa so posneli njegovo priznanje o poldrugem letu laganja. Madžarsko so zajele množične demonstracije jeznih državljanov, ko je morala država sredi krize kot prva zaprositi za 25-milijardno pomoč EU in IMF, pa je oblast prevzel Gordon Bajnai. Ta je v nehvaležno nalogo zategovanja pasu privolil le za leto dni, v tem času pa se je odločno lotil reform, od davčne do pokojninske, bonusov javnega sektorja in vrste subvencij. Že v šestih mesecih je državno porabo zmanjšal za šest odstotkov.

Vodilni politiki evrskega območja si zdaj morda želijo, da bi Bajnaija lahko klonirali vsaj dvakrat, ker pa to ni mogoče, zdaj v Grčiji stavijo na nekdanjega podpredsednika evropske centralne banke in dosedanjega profesorja na ugledni harvardski Kennedy School of Government Lukasa Papadimosa, v Italiji pa na nekdanjega evropskega komisarja Maria Montija, ki je poleg evropskega političnega dela tudi predaval na najuglednejših univerzah in inštitutih.

Očitno se zdita tehnokrata, ki na oblast prihajata brez strankarske podpore v svoji državi, evropskim voditeljem veliko boljša rešitev od Jorgosa Papandreuja, ki je, če držijo naključni posnetki, za francoskega kolega Nicolasa Sarkozyja »depresiven norec«, ali od Silvia Berlusconija, za katerega je ob vseh bunga-bunga mladoletnih prostitutkah in drugem še dobro, da nihče ni posnel, kaj si kolegi res mislijo o njem. Da tehnokratstvo leži v samih temeljih Evropske unije, pa je dokazal še en briljantni ekonomist, francoski ustanovitelj EU Jean Monnet, ki v svojem življenju ni bil niti enkrat na izvoljenem položaju.

Toda Monnet je deloval v bruseljskih kuloarjih in zakulisju »prave« nacionalne politike, Monti in Papadimos pa se bosta morala dokazati v osjem gnezdu Rima in Aten. V grški prestolnici, ki je kljub svojemu majhnemu deležu v vseevropskem gospodarstvu prva pretresla vse evropsko območje, je opozicijski voditelj Antonis Samaras odvihral s pogajanj o prehodni vladi »le« zato, ker so plačniki grških dolgov zahtevali pisno potrdilo, da bodo Grki uresničevali varčevalne ukrepe, prav tiste, ki jim je Samaras do pred kratkim nasprotoval.

Madžarska na meji »odpada«

Ta epizoda še posebno poudarja nevarnosti tehnokratskih vlad. Ker so brez demokratičnega mandata, so tudi lahka tarča za napade »pravih« politikov. Ne glede na sedanje evropske težave ima demokracija še vedno velike razvojne prednosti, pa čeprav šolanje o pravi ekonomski politiki pogosto poteka po ovinkih. V madžarskem primeru tako demokratično izvoljeni vladi Viktorja Orbana, ki je sledila Bajnaijevi, bonitetne hiše zaradi »nepredvidljive politike« te dni grozijo z oceno »za odpad«. Naj v Budimpešti še tako zatrjujejo, da bodo že prihodnje leto znižali dolg in primanjkljaj ter zagotovili rast, omejitev pristojnosti ustavnega sodišča in drugi podobni ukrepi za ocenjevalce niso le nedemokratični, ampak tudi udarec učinkovitosti.

V nasprotju z Grčijo in Italijo sta se Irska in Portugalska že na vrhuncu svoje krize raje odločili za volitve, in novi vladi se morata vsak dan dokazovali z mamutskimi nalogami. Pričakujejo, da bo novo vlado konec novembra dobila tudi Španija. Od novih evropskih tehnokratov na oblasti pa še ni jasno, ali bo imel težjo nalogo Monti ali Papadimos. Prvi se lahko tolaži, da Italija vsaj na severu še vedno premore dovolj dobro delujoče gospodarstvo, a bo nad njim morda še naprej visela Berlusconijeva senca, drugi dobiva orjaški javni sektor, prav tako orjaški dolg in samo sto dni za reševanje iz hudih težav.

Toda Madžar Gordon Bajnai, ki zdaj predava na ugledni univerzi Columbia, meni, da je to za tehnokrate, ki prihitijo na pomoč v težavah, tudi dovolj. »Največ bolečih odločitev smo sprejeli v prvih sto dneh vlade. Jasno je bilo, kaj mora Madžarska narediti, pa čeprav politično ni bilo lahko,« je povedal po odhodu z oblasti. In še stavek, ki si ga bosta na koncu zagotovo želela izreči tudi Papadimos in Monti: »Svoj cilj smo dosegli.«