Tiskane izdaje
V zasebni katoliški gimnaziji so hkrati pretreseni in si oddahnili, da se v petek ni zgodilo nič, pa čeprav so bili že pripravljeni na vse. Učitelji in dijaki so se zaprli v razrede, policisti elitnih enot Cobra so čakali zunaj, ob štirinajstih, ko je običajno konec pouka, pa so vrata odprli in učence izpustili domov. V avstrijski prestolnici se že slišijo kritike, zakaj šole niso preprosto zaprli, če so sumili, da se kaj pripravlja, šolske oblasti pa pravijo, da samo grožnje ne zadostujejo za to.
Nekaj podobnega se je minuli petek zgodilo tudi v zgornjeavstrijskem Braunauu, potem ko je trinajstletna učenka po prenosnem telefonu prejela grožnje. Policisti so se zabarikadirali v bližini, tiste učence, ki so vendarle prišli v šolo, so zadržali v sosednjih poslopjih. Tudi tam šole niso zaprli in tudi tam so ob koncu pouka z olajšanjem ugotovili, da je bil strah odveč.
Po napadu z molotovkami v bavarskem Ansbachu, poboju petnajstih ljudi v nemškem Winnendnu in številnih drugih podobnih usodnih dejanjih morda ne preseneča, da v avstrijskih šolah v strahu pred kačo skočijo pokonci že, če vidijo vrv. Psihologi opozarjajo, da bi morali ukrepati že prej, preden se grožnje pojavijo na internetu, učitelji bi morali dovolj dobro poznati učence, ti pa se pogovarjati med seboj, da bi že pred obupnim dejanjem odkrili tiste čudaške, nepriljubljene mladostnike, iz katerih se pogosto vsi norčujejo vse do zadnjega dejanja - in jim nekako vendarle pomagati pri socializaciji.
Šole nemškega govornega področja pa so očitno pogosto še preveč birokratske; s posamezniki, ki ne sodijo v zlato sredino, se ukvarjajo šele, ko ti tako ali drugače izstopajo in včasih je takrat že prepozno.
