Tiskane izdaje
Če na srečanju voditeljev držav Apeca ne bi bilo na dnevnem redu globalnega vprašanja o prihodnosti svobodne trgovine, bi predsedniki dva dni, ko so bili v južnokorejskem mestu Busan, najverjetneje zgolj sproščeno kramljali o smislu obstoja tega foruma, najvznemirljivejši trenutek pa bi bilo skupno fotografiranje v tradicionalnih svilenih plaščih »turamagi«, v katerih jih bo večina videti patetična.
Hvala bogu, so pomislili nekateri pacifiški voditelji, ko se je na Apecovem dnevnem redu opogumila Evropska unija, ki ni pripravljena zmanjšati subvencij za kmetijske izdelke za toliko, kolikor bi bilo potrebno, da bi se lahko nadaljeval stari krog pogajanj o liberalizaciji. Tako se je temperatura v Busanu umetno dvignila, krivdo pa so prevalili na neprisotno oviro za uresničitev globalizacije. »Žoga je na evropski strani,« je izjavil južnokorejski zunanji minister Ban Ki Mun po prvem dnevu zasedanja, pri tem pa povsem zanemaril na tisoče lastnih državljanov, ki so pred kongresno dvorano demonstrirali z vzkliki: »Dol globalizacija!«, policija pa jih je razganjala z močnimi vodnimi curki.
Problem je preprost in prav zato velikanski: svobodna trgovina je v krizi. Problem je skupen in prav zato tudi zelo zapleten. Brez nadaljnjega odpiranja trga bodo države v razvoju težko sanjale o trenutku, ko se bo večina njihovega prebivalstva rešila revščine, prav tako pa brez globalizacije, ki jo prinaša trgovina brez ovir, razviti ne morejo pričakovati, da bodo lahko še dolgo ohranjali sedanjo blaginjo. Francoske in južnokorejske kmete pravzaprav precej več stvari povezuje kot ločuje. Eni in drugi se bojijo za svoj sir oziroma riž, če se pred vrati prikažejo cenejši konkurenti.
Krvave demonstracije v Busanu opominjajo, da je postal strah pred globalizacijo globalen. A strah ni bil še nikoli rešitev in tudi še nikoli ni ponudil rešitve. To pa je morda tisto, zaradi česar je podoben Apecu.
