Panika v lokalih
V baru Le Trolleybus in restavraciji na drugi strani ulice so se iz strahu skrivali za mizami, stoli in točilnim pultom ter skozi zadnja vrata po temnem stopnišču pobegnili v višja nadstropja. Skupino kakih 30 ljudi sta v svoje stanovanje spustila tudi Christophe in Alissa, domačina, par sredi štiridesetih.
»Spodaj na ulici sem slišala šest strelov,« je za Delo dejala Alissa. Kmalu za tem je na vrata njunega stanovanja potrkala skupina gostov lokala, ki je iskala manj izpostavljen kraj. »Bilo naju je strah, zato sva se sprva obotavljala. Ko sva se odločila, da jim vendarle odpreva, sva videla skupino zelo prestrašenih ljudi. Povabila sva jih v stanovanje in jim, da bi se vsi skupaj pomirili, ponudila pijačo in hrano.«
Naposled sta nesebično sprejela in oskrbela več deset tujcev. Sprva nihče ni vedel, kaj se dogaja v neposredni bližini. Ljudje so bili negotovi, nemirni in prestrašeni. Klicali so sorodnike in prijatelje. Informacije so bile skope, polne govoric in nepreverjenih informacij z družbenih omrežij.
Nekateri so se objemali, drugi niso mogli skriti solz
Šele čez slabo uro je postalo jasno, da je najverjetneje šlo za teroristični napad. Vsak je po svoje poskušal izvedeti, kaj se dogaja. Nekateri so se objemali, drugi niso mogli skriti solz, kot denimo mladenka, ki se je v mesto odpravila s svojimi prijatelji, da bi praznovali njen 20. rojstni dan. Ko so začele prihajati informacije o številu mrtvih in ranjenih, je eden izmed zbranih predlagal minuto molka.
»Žalostna sem, strah me je, veliko čustev me preveva,« je nekaj ur po napadu dejala Alissa, ki v nasprotju z možem ni pričakovala, da lahko skrajneži udarijo v njenem mestu, čeprav je Strasbourg decembra eno izmed turistično bolj priljubljenih evropskih mest.
Med ljudmi, ki so se zatekli v njuno stanovanje, je bil tudi Danec Anders Fage. »Nenadoma je bilo pri vhodu v bar veliko hrupa, mislil sem, da se ljudje prepirajo,« je povedal. »V trenutku so bili vsi izjemno prestrašeni. Takrat sem doumel, kaj se dogaja. Skupaj z drugimi sem začel teči skozi požarni izhod v zgornja nadstropja,« je pripovedoval Danec. »Grozljivo je napade doživeti tako od blizu.«
Česa podobnega v mestu, kjer je pred časom živel in kamor se redno vrača, ni pričakoval. »Upam, da me ti napadi ne bodo prestrašili in spremenili mojega dojemanja javnih prostorov,« je dejal.
Okoli polnoči je Strasbourg še zmeraj preletaval helikopter, ljudje so počasi odhajali iz zastraženega središča, ki ga po navodilih pristojnih služb prej več ur niso smeli zapustiti. Mesto je počasi začelo dojemati, kaj se je zares zgodilo.