Strupena slina na dnu morja

New York – Odvetnik Kenneth Feinberg, ki ga je Bela hiša postavila za nadzornika izplačila odškodnin žrtvam lanskega izlitja nafte v Mehiškem zalivu, je še na začetku februarja razlagal, da si bo zaliv opomogel od nesreče že do konca leta 2012. A izsledki podmorskih ekspedicij pomorske raziskovalke Samanthe Jones z univerze v Georgii so pokazali, da so »magični mikrobi použili morda deset odstotkov celotnega izlitja, za preostalo pa ne vemo. V morju je še ogromno nevarne snovi.« Na letnem srečanju Ameriške zveze za razvoj znanosti v Washingtonu je Jonesova povedala, da bodo znanstveniki konec prihodnjega leta šele začeli ugotavljati, kakšno škodo je zares povzročila eksplozija na ploščadi Deepwater Horizon.

Ta ploščad, ki jo je najemala multinacionalka BP, je zletela v zrak 20. aprila, do 15. julija, ko so odprtino na dnu zaliva končno zaprli, pa je v morje izteklo okoli pet milijonov sodov nafte. V zadnjem času so v javnosti odmevale optimistične ocene o tem, da je mikrobom uspelo pospraviti skoraj vso odteklo nafto. Takšne so bile ugotovitve Terryja Hazena iz Nacionalnega laboratorija Lawrence Berkeley, ki ga podpira ministrstvo za energijo, raziskavo o vplivih razlitja nafte na okolje pa je financirala tudi družba BP.

Direktorica zvezne oceanografske in atmosferske agencije Jane Lubchenko je še v nedeljo trdila, da je večina izlite nafte že izginila. »A najbrž ni protislovje, če rečem, da je je nekaj še ostalo. Čeprav se je razgradila dokaj hitro in je večinoma, ne pa v celoti izginila, škode, ki jo je povzročila številnim živalskim in rastlinskim vrstam, morda še več let ne bomo ugotovili,« je dodala. Napovedala je, da bo administracija začela proces obnove zaliva v stanje pred nesrečo, stroške pa bodo po njenih besedah plačale multinacionalka BP in druge družbe, ki so sodelovale pri črpanju nafte na ploščadi Deepwater Horizon.

Pomorska raziskovalka Samantha Jones, ki se je s podmornico petkrat odpravila raziskovat morsko dno v bližnji in daljni okolici nesreče, oporeka izjavam direktorice zvezne agencije, da je večina nafte že izginila. Jonesova in njeni kolegi so ugotovili, da se je nafta, ki so jo škropili s kemikalijami za razkrajanje, zgolj spremenila v nekakšno strupeno slino, ki se je polegla na morsko dno in dobesedno zadušila tamkajšnjo floro in favno. Ta preproga se razteza v radiju kakih 60 kilometrov od nekdanje vrtine in prekriva pravo pokopališče nevretenčarjev, kakor se je izrazila znanstvenica.

V Mehiškem zalivu še vedno velja moratorij na črpanje v globokih vodah, ki ga je po nesreči uvedla zvezna administracija. A naftne družbe se pritožujejo zaradi izgubljenih dobičkov, pritiskajo pa tudi lokalni politiki, saj si v zveznih državah ob Mehiškem zalivu kruh z vrtanjem v globokih vodah služi 38.000 ljudi. Konec prejšnjega tedna je zvezno sodišče v Louisiani odločilo, da imajo zvezne oblasti le še 30 dni časa za odločitev, ali bodo spet začele izdajati dovoljenja za vrtanje v globokih vodah. Iz konzorcija petih vodilnih naftnih družb, ki so zbrale milijardo dolarjev, da bi izdelale sistem, ki bi preprečil podobne katastrofe, pa so prejšnji teden sporočili, da so nalogo izpolnili. Vladni nadzorniki zdaj ta sistem proučujejo, Michael Broomwich z okoljskega ministrstva pa je izjavil, da je delujoči sistem prvi pogoj za začetek izdajanja novih licenc.