Sudan pretresa revolucija lačnih

Teden dni srditih protestov proti vladavini predsednika Omarja al Baširja, v katerih so sudanske varnostne sile po poročanju aktivistov ubile najmanj sto ljudi, je dodobra razburkal državo, ki se je po odcepitvi Južnega Sudana znašla v hudi gospodarski krizi in v kateri poteka več vojn hkrati.

Ulice Kartuma in sestrskega mesta Omdurman na drugem bregu Nila so zadnjih nekaj dni močno spominjale na ulice arabskih mest pred dobrima dvema letoma in pol, ko je bila tako imenovana arabska pomlad na vrhuncu. Tudi protestniški slogani so bili enaki. »Ljudje hočemo konec režima!«, »Svoboda, socialna pravičnost, kruh!«, »Ne visokim cenam!« in »Bašir, odidi, odidi!« je odmevalo po sudanski prestolnici, ki je v zadnjih letih zaradi hitro cvetočih naftnih poslov ter velikih kitajskih vlaganj in in

frastrukturnih projektov močno spremenila svojo podobo.

A v zadnjem letu so naftni posli – temeljni in večinski del sudanske ekonomije – skoraj povsem zastali. Po odcepitvi Južnega Sudana, kjer se nahaja 85 odstotkov vseh sudanskih naftnih rezerv, julija 2011 in po številnih sporih med Kartumom in Džubo, so Baširjeve oblasti izgubile skoraj tri četrtine vseh dohodkov iz naftnih poslov. Vzporedno so zastali tudi številni drugi posli, ki so bili (ne)posredno odvisni od nafte. Inflacija se je povzpela do petdesetih odstotkov. Sudanski funt je proti dolarju izgubil skoraj tretjino svoje vrednosti. Cene hrane so skočile v nebo, kar je v zadnjem letu že sprožilo nekaj manjših protestov. Ob tem vojni zločinec Omar al Bašir, ki ga je mednarodno kazensko sodišče obtožuje genocida in zločinov proti človečnosti, preko »razpršenih« vojn v Darfurju ter v južnih provincah Modri Nil in Južni Kordofan še naprej izvaja etnično čiščenje nad staroselskim prebivalstvom. Sudan se je posledično znašel na robu finančnega – in socialnega – zloma.

Kot se v takih primerih zelo rado zgodi, je v »sudanske posle« tudi tokrat posegel Mednarodni finančni sklad (IMF) in od Baširja in njegove vojaške o(i)ligarhije v zamenjavo za »pomoč« zahteval ukinitev subvencij za bencin. In Bašir je mednarodne finančne špekulante seveda poslušal: pred tednom dni so sudanske oblasti javno oznanile ukinitev subvencij in Kartum ter nekaj drugih sudanskih mest je razneslo. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo zaradi nakopičenih socialnih pritiskov to zgodilo. Zaradi povišanja cen bencina so se že začele (pošteno) dražiti tudi druge pomembne dobrine, predvsem hrana, ki jo Sudan, sicer ena izmed držav, ki so jo najbolj prizadele posledice podnebnih sprememb, večinoma uvaža.

Tokratni protesti v Sudanu so precej drugačni od vseh prejšnjih. Protestniki so bistveno bolj organizirani. Za njimi brez večjih zadreg stoji tudi sudanska opozicija, ki se že četrt stoletja sooča s krvavo vladavino vojnega zločinca in ekonomskega oportunista prvega razreda. Proteste so podprli tudi nekateri vodilni islamski kleriki. Protestnikom, ki so kurili in razbijali bencinske črpalke in banke, so se pridružili tudi člani Sudanske revolucionarne fronte (SRF), ki je postala nekakšna krovna organizacija vseh sudanskih uporniških gibanj. To je gotovo eden izmed razlogov, zakaj so oblasti s protestniki tako brutalno obračunavale. Po poročilih aktivistov je bilo namreč ubitih vsaj sto protestnikov. Več sto so jih oblasti priprle. Številni so izginili. Oblasti so v strahu pred »egiptovsko« širitvijo protestov v slogu Hosnija Mubaraka za 48 ur izključile internetno povezavo, na ulice Kartuma pa so poslale tudi osovraženo vojsko.

Kljub silovitemu vladnemu nasilju je protestniška skupina Mladina sudanske revolucije, ki je po zgledu arabskih revolucionarjev najbolj aktivna na socialnih omrežij, pozvala k nadaljevanju protestov, katerih cilj da mora biti zrušenje režima. Tokrat gre zares in Bašir, za katerega človeško življenje nikoli ni imelo nikakršne vrednosti, se tega dobro zaveda. Zato je v naslednjih dneh – in tednih – iz Sudana mogoče pričakovati zelo slabe novice.