Tiskane izdaje
Adis Abeba — V etiopski prestolnici sta se tudi danes sestali delegaciji Sudana in Južnega Sudana, ki skušata na najvišji ravni pet minut po dvanajsti doseči dogovor o spornih vprašanjih, ki so ostala nerazrešena po lanski odcepitvi južnega dela nekoč največje afriške države. Že v soboto opolnoči se je namreč iztekel ultimat varnostnega sveta Združenih narodov, ki je vodstvu v Kartumu in Džubi na začetku maja, kmalu po izbruhu srditih spopadov za obmejno mesto Heglig, zagrozil s sankcijami, če do postavljenega roka ne najdeta kompromisne rešitve. Svetovna organizacija je rok za dosego dogovora po poročanju agencij podaljšala, a le do izteka tokratnih pogovorov.
Zadnji krog pogovorov v Adis Abebi, ki so se pod pokroviteljstvom Afriške unije začeli že nekaj mesecev pred formalno osamosvojitvijo Južnega Sudana julija lani, doslej pa niso prinesli otipljivih rezultatov, traja približno tri tedne, konec tedna pa sta se pogajalcem pridružila tudi predsednika obeh držav. Prvo srečanje sudanskega voditelja Omarja el Baširja in njegovega južnosudanskega kolega Salva Kiira se je po slabih dveh urah končalo v nedeljo pozno zvečer, že nasmehi na obrazih dolgoletnih smrtnih sovražnikov, ko sta zapuščala sestanek, pa so bili pri nekaterih opazovalcih dovolj za optimistično pričakovanje razpleta današnjega sestanka med njima.
A do normalizacije odnosov med sprtima sosedama je še zelo daleč, kar so pokazali prav aprilski spopadi za z nafto bogato okolico mesta Heglig, sicer le eno izmed spornih območij, ki si jih lastita obe državi. Izbruh sovražnosti je namreč grozil, da bo Kartum in Džubo pahnil nazaj v bratomorno vojno, ki je na jugu države divjala večji del druge polovice dvajsetega stoletja in odnesla več kot dva milijona življenj, končala pa se je šele s podpisom mirovnega sporazuma, ki je leta 2005 odprl vrata za osamosvojitev Južnega Sudana.
Odprta vprašanja
Toda sporazumna ločitev je, kakor se je hitro izkazalo, rešila le del problema, saj je državama ostala vrsta odprtih vprašanj, ki skrajnežem na obeh straneh meje služijo za razpihovanje tlečega konflikta. Med njimi je najbolj medijsko izpostavljen status sporne obmejne pokrajine Abjei, ki si jo lastita obe državi, trenutno pa jo nadzorujejo etiopski mirovniki. O usodi ozemlja, velikega za približno pol Slovenije, bi morali po prvotnih načrtih že januarja lani na referendumu odločiti tamkajšnji prebivalci, vendar je bilo glasovanje zaradi spora o tem, kdo bi se ga lahko udeležil, večkrat preloženo.
Dobro leto po osamosvojitvi Južnega Sudana ostaja nedorečena približno petina njegove meje s Sudanom, enako velja za status približno pol milijona Južnih Sudancev, ki še vedno živijo v severni sosedi, ena od ključnih spornih točk pa je tudi višina nadomestila za uporabo naftne infrastrukture. Ta je po ločitvi večinoma ostala v rokah severa, jug, ki mu je pripadla velika večina (skoraj tri četrtine) naftnih zalog, pa jo nujno potrebuje za predelavo črnega zlata in njegovo dobavo na svetovne trge.
Ker se s severom nikakor niso uspele dogovoriti o višini nadomestila, so južnosudanske oblasti na začetku letošnjega leta ustavile črpanje ključnega energenta, posledični izpad naftnih prihodkov pa je močno prizadel gospodarstvi obeh držav. Prav ekonomski pritisk je bil bržkone odločilni dejavnik, ki je Kartum in Džubo prisilil, da sta avgusta vendarle sklenila dogovor o obnovitvi transporta južnosudanske nafte do rdečemorskega pristanišča Port Sudan, ki pa še ni zaživel v praksi zaradi vztrajanja sudanskih oblasti, da je treba prej rešiti tudi varnostna vprašanja.
Previdni diplomatski optimizem
Mednarodna skupnost, ki je v zadnjem času tudi — oziroma predvsem — iz ekonomskih vzgibov odločno pritisnila na sprti strani, naj čim prej dosežeta dogovor, zdaj upa, da se bo to zgodilo prav med tokratnimi pogovori v Adis Abebi. Sudanske oblasti so še dodatno dvignile pričakovanja z namigom, da so blizu privolitvi v ustanovitev demilitarizirane tamponske cone med državama, ki jo je predlagala Afriška unija. Džuba je sicer že pristavila svoje soglasje k demilitariziranemu območju, ki bi zmanjšalo možnost vnovičnega izbruha spopadov med sprtima stranema in utišalo vzajemne obtožbe o podpiranju upornikov na drugi strani meje.
Pogajalci, zbrani v etiopski prestolnici, v zadnjih dneh niso skrivali optimizma glede možnosti dogovora, ki bi po mnenju poznavalcev razmer sicer lahko prinesel rešitev naftnega spora in nekaterih drugih vprašanj, ne pa tudi dokončnega strinjanja glede razmejitve med državama. Ob tem velja poudariti, da sta Kartum in Džuba v preteklosti že sklenila več sporazumov, vendar dogovorjenega pozneje nista bila pripravljena spoštovati. Zato previdnost — optimizmu navkljub — tudi tokrat ni odveč.
