Sunitski skrajneži pred vrati Bagdada

Irak je drugačna država kot pred tremi dnevi. Skrajna sunitska milica ISIL (Islamska država Irak in Levant) je v rekordnem času prevzela nadzor na velikim delom zahodnega, severnega in osrednjega dela države. Vladne varnostne sile so nemočne. Bagdad na pomoč kliče ameriške bombnike.

Potem, ko je skrajna salafistična milica v torek zasedal drugo največje iraško mesto Mosul, včeraj pa Tikrit, od koder je prihajalo »jedro« vladavine Sadama Huseina, in največja iraška naftna polja v bližini mesta Baidži, so njeni poveljniki danes napovedali naskok na Bagdad.

Še pred nekaj dnevi bi to zvenelo kot znanstvena fantastika, danes pa je to nova varnostna in geopolitična realnost Iraka. Enajst let po ameriški invaziji in okupaciji, ki je v Iraku sprožila brutalno državljansko vojno, skrajni islamisti hitro prevzemajo nadzor nad velikim delom države in odpirajo do zdaj največjo fronte sunitsko šiitske vojne, ki je v sosednji Siriji, enemu izmed gonil novega iraškega konflikta, že davno presegla meje tako imenovane bližjevzhodne hladne vojne.

V popoldanskih urah je velikanski konvoj terenskih vozil poln islamističnih borcev iz Tikrita, od koder so se vladne sile – podobno je bilo v Mosulu – razbežale ali predale, krenil južno proti Bagdadu, ki je njihov glavni cilj. Islamistom so se na njihovem neverjetno uspešnem pohodu po Iraku v zadnjih dneh pridružile tudi številne lokalne plemenske milice in sunitske organizacije, iz dneva v dan večjemu konvoju ISIL pa so se pridružili tudi številni častniki nekdanje iraške vojske, ki jih je Sadam Husein »ročno« izbiral prav v Mosulu in v sunitskem trikotniku. Med njimi je tudi Izat Ibrahim al Dura, eden glavnih poveljnikov Sadamove vojske in visok uradnik ukinjene stranke Baath, ki ga okupacijskim ameriškim silam nikoli ni uspelo ujeti, a je bil ves čas pri vrhu njihovih »želja«. Salafističnim borcem, ki so se s pomočjo neskončnih količin orožja, ki so jih zasegli v zapuščenih skladiščih in oporiščih vladnih sil (od tankov do vojaških helikopterjev), v nekaj dneh iz gverilske bande spremenili v resno vojsko, katere napredovanje je pretreslo celotno regijo, se je v sredo priključil tudi nekdanji tesni Huseinov sodelavec Abu Karam. Novinarjem je povedal, da se je načrtovanje velike ofenzive proti vladnim silam začelo že pred dvema letoma.

»Različne skupine so se združili z istim ciljem. Odstraniti sektaško vlado, uničiti skorumpirano vojsko in s pogajanji oblikovati posebno sunitsko regijo. Odločilna bitka bo potekala na severu Bagdada. Te skupine se ne bodo zaustavile v Tikritu in se bodo pomikale naprej proti prestolnici,« je izjavil Karam.

Uporniške sile trenutno že obvladujejo večje ozemlje kot katera koli druga milica v moderni zgodovini Bližnjega vzhoda. Pri njihovem hitrem prodiranju je veliko vlogo odigrala tudi podpora s strani šiitske vlade Nurija al Malikija popolnoma marginaliziranega lokalnega sunitskega prebivalstva. To je hitro spoznalo, da se v nobenem primeru ne more zanesti na zaščito s strani vladnih varnostnih sil, ki so se v maniri klasičnih arabskih vojska pred velik spopadom preproste razbežale in za seboj pustile toliko orožja, da se islamistom dejansko lahko uspe prebiti vse do Bagdada. Islamistični pohod po srednjem, severnem in zahodnem Iraku so spretno izkoristili tudi Kurdi, ki so danes »srečali svoje sanje« in dokončno zasedli Kirkuk, svojo zgodovinsko prestolnico in naftni raj, od koder so se umaknili prav vsi vladni vojaki. Uradni Bagdad, ki je v boju proti islamistom na pomoč poklical tudi ameriške bombnike, v boju proti islamistom sicer računa na podporo kurdske vojske (pešmerge), a to je malo verjetno. Kurdski interesi – državnost, stabilnost in popoln nadzor nad naftnim in plinskim bogastvom na kurdskih ozemljih – so namreč obratnosorazmerni z interesi Nurija al Malikija in njegove oligarhije. Veliko vprašanje je, kako bodo na iraški potres najvišje varnostne in geostrateške stopnje reagirali ključni zunanji akterji dogajanja v regiji, ki so se za prevlado v regiji do zdaj spopadali v sosednji Siriji, kjer že tri leta in tri mesece poteka najbolj krvava vojna našega časa, v kateri je bilo ubitih že več kot 150.000 ljudi.

Združene države, ki so pokopale stari Irak, zaenkrat molčijo. Saudska Arabija − pokrovitelj in ideološka podstat salafističnih gverilcev − vsekakor želi destabilizirati Irak in, predvsem, oslabiti iranski vpliv v Bagdadu, a ISIL je že davno prerasel svoje »sponzorje« in že dlje časa sprejema lastne odločitve. V navzkrižnem ognju se je znašla Turčija, katere na miru v regiji osredotočena zunanja politika na ekonomsko-oportunističen pogon je v zadnjih letih doživela pravi fiasko. Kaj bo − če sploh kaj − storil Iran, ki je zadnje leto dni v še eni ironiji moderne zgodovine deloval kot najbolj racionalna država na Bližnjem vzhodu?

Enajst let po začetku ameriške invazije, ki je v regiji odprla Pandorino skrinjico sektaškega sovraštva in jo dolgoročno destabilizirala, so zdaj skrajni islamisti – kot posledica in nikakor ne vzrok – tisti, ki bi v primeru »osvojitve« v slogu iluzionista Georga W. Busha dejali, da je njihova »misija zaključena«.