Svet je veliko boljši, kot je bil še lani

John Edwin Mroz, EastWest Institute: Ljudje so bolj optimistični in bolj pripravljeni na sodelovanje.

Objavljeno
09. februar 2013 11.14
GERMANY-SECURITY CONFERENCE
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
München – »Gremo tja, kjer je največ težav,« pravi ustanovitelj newyorškega instituta EastWest, v katerem so v osemdesetih letih začeli graditi mostove čez železno zaveso, zdaj pa po vsem svetu pomagajo graditi zaupanje in premagovati probleme.

John Edwin Mroz je med drugim dobitnik najvišjega nemškega priznanja za nedržavljane zaradi pomoči pri združevanju Nemčij.

Poročajo, da se je na letošnji münchenski varnostni konferenci med več kot štiristo udeleženci zbralo tudi enajst predsednikov držav in vlad, 43 zunanjih ministrov in dvajset obrambnih. Je takšna koncentracija tistih, ki odločajo o svetu, prinesla kaj dobrega?

Na konferenci, kakršna je münchenska, ki je največja varnostna konferenca sveta, je ena prvih stvari preverjanje utripa, kako dober ali slab je položaj. Lani je bilo zelo depresivno, ljudje niso bili pozitivni, zdaj so veliko bolj, a ne naivno pozitivni. Svet je veliko boljši, kot je bil še pred letom dni.

Pa saj imamo vojne, imamo Mali, Sirijo ...

Vojne bodo vedno, a čeprav je to, kar so dogaja v Maliju, grozno, bi bil razpad evra še vse kaj drugega. Ljudje so zdaj veliko bolj optimistični in veliko bolj pripravljeni na sodelovanje. Res v Siriji varnostni svet OZN ne more in ne more stopiti v akcijo, skrbi so tudi drugje. Vodil sem razpravo o varnosti na svetovnem spletu in vsi smo soglašali, da je groženj spletni varnosti veliko več kot še pred letom dni. Nekatere zadeve se poslabšujejo, če vzamemo v račun vse, pa je globalni položaj veliko boljši, še posebej v Evropi.

Če za trenutek ostaneva pri Siriji in Iranu, kaj pomeni srečanje ruskega zunanjega ministra z voditeljem sirske opozicije?

Da se je z njim srečal Lavrov, je dramatično, še bolj dramatično pa je, da se je s sirskim opozicijskim voditeljem sestal tudi iranski zunanji minister. Prav zaradi tega so takšne konference zelo pomembne, veliko se dogaja v ozadju, voditelji se sestajajo dan in noč.

Ameriški podpredsednik Joe Biden je v Münchnu dejal, da je zanj mednarodna politika tudi osebna. Ali vidite kakšne spremembe tudi v ameriški politiki na začetku drugega mandata Baracka Obame?

Podpredsednik Biden je bil zelo previden, ni želel naznaniti kaj velikega, saj bo čez nekaj tednov predsednik Obama v svojem nastopu o položaju v državi predstavil svoje velike načrte v zunanji politiki za prihodnja štiri leta. Nekaj namigov pa je že videti, spremembe v ozračju bodo očitno velika tema Obamovega drugega mandata.

Druga pomembna tema münchenske konference so bile nove tehnologije pridobivanja zemeljskega plina in nafte iz skrilavcev. ZDA fosilnih goriv kmalu ne bo več treba uvažati, postale bodo celo velika izvoznica, kako bo to spremenile mednarodne odnose?

To bo vplivalo na številne države, ena izmed tistih, ki bodo močno čutile posledice, je Rusija. Rusija je doslej z dolgoročnimi pogodbami vplivala na cene, zdaj pa se globalni energetski položaj dramatično spreminja. Nihče še ne ve, kako bo to videti na koncu, a bo vsekakor drugače.

In Kitajska?

Kitajski voditelji so pod močnimi domačimi pritiski, veliko je korupcije, imajo pa tudi velikanski srednji razred, ki zahteva čisto ozračje in čisto vodo, ter stotine milijonov ljudi, ki še živijo v revščini, proti kateri se je tudi treba bojevati. Problemi, s katerimi se srečujejo, so zelo zahtevni, voditelji imajo polne roke.

Na konferenci ste vodili razpravo o internetni varnosti z vprašanjem, ali gre za preprečevanje kriminala ali pa že za vojno, vodilni ameriški dnevniki pa Kitajsko obtožujejo, da zaradi raziskovanja družinskega premoženja prejšnjega premiera izvaja spletne napade nanje.

Da, Washington Post, New York Times in Wall Street Journal so se prav ta teden pritoževali zaradi napadov. Na internetu se dogaja veliko, največji izziv pa je še vedno kriminal. Vse se začne pri posameznikih, kako pametni so s svojimi gesli, kako pogosto jih menjavamo, kako zapleteni so, ali isto geslo uporabljamo za več stvari. Če gremo naprej do podjetij, organizacij in vlad, tudi tu še ni internetskih vojn, je pa veliko industrijskega vohunjenja in tega ne počnejo samo Kitajci in Rusi, v igri so tudi demokratične države, Izraelci, Francozi in mi, Američani. Vse pa se začne s posameznikom, vaš računalnik dobi virus, in medtem ko greste v kuhinjo po skodelico kave, organizirani kriminalci na primer prevzamejo nadzor nad vašim računalnikom, trend je zelo nevaren.

Vaša organizacija EastWest Institute si v mednarodnih odnosih prizadeva graditi zaupanje in reševati probleme. Ste pri tem uspešni?

Gradnja zaupanja je kot skrb za človeška bitja. Če nekoga potrebujete, mu avtomatično želite zaupati. Če je ta iz druge kulture, vere ali etnične skupine, pridobivanje zaupanja poteka nekoliko dlje, če imate s tem slabe izkušnje, pa se je treba za zaupanje še posebej potruditi. Gradnja zaupanja je dolg proces, ki ni odvisen samo od vtisa, da ste dober človek, in vam zato želim zaupati. Za zaupanje moramo delovati skupaj. Pri internetni varnosti tako sodelujemo tudi s Kitajci, še posebej pri boju proti neželeni elektronski pošti. Dve tretjini vseh elektronskih pisem sta za v smeti, veliko jih nosi tudi viruse, zato zdaj ustvarjamo globalne standarde, kako se najbolje bojevati proti temu.

In kaj so vaši drugi projekti?

Veliko se ukvarjamo tudi z vodo in hrano, pri vprašanju vode v Afriki sodelujemo s francoskim predsedstvom G20. Spremembe v ozračju marsikje dramatično vplivajo tudi na zaloge vode, tako da že grozijo vojne ali pa množične selitve ljudi v sosednja območja. S tem se ukvarjamo tudi v osrednji Aziji, na sotočju reke Amu Darja že sodeluje pet držav z Afganistanom vred. Prej so se že širile govorice o vojnah, zdaj se učijo boljšega uravnavanja rečnega toka, podobno se dogovarjata Egipt in Etiopija. Gre za zelo praktične stvari, pri porečju reke Amu Darja smo naredili tisto, kar smo že prej na Balkanu: združili smo ljudi, ki lahko pomagajo, in se osredotočili na praktične nasvete o deforestaciji, eroziji rečnih korit. To so videti majhne stvari, a se tako gradi zaupanje in spreminja razmišljanje ljudi. To je težko delo, ki ga ne morete početi na konferencah, a ga nekdo mora narediti.

Čista voda in zrak vplivata tudi na čisto okolje. Kaj pa horizontalno črpanje, o katerem sva govorila, zaradi močnih kemikalij ga mnogi v Evropi zavračajo?

So argumenti za in proti. V moji domovini, v ZDA, se je onesnaževanje znižalo na raven leta 1982 skoraj izključno zato, ker smo premog nadomestili s plinom. Plin ima tudi stranske učinke, a niti približno ne takšnih kot premog. Predstavljajte si torej, da bi lahko Kitajska tretjino svojih termoelektrarn zamenjala s plinskimi! Največji problem pa je voda, za razbijanje skrilavcev je potrebno veliko vode, pomešane s kemikalijami. V petih letih pa bodo na voljo novi načini, ki ne bodo porabili toliko vode, kemikalij pa sploh ne in potem bo pridobivanje nafte in plina iz skrilavcev tudi okolju prijazno. Fosilnih goriv v skrilavcih nima le Amerika, ampak tudi Kitajska, Ukrajina, Poljska, Argentina, Brazilija, Čile. To bo spremenilo igro.

Pred leti ste delovali tudi na območju nekdanje Jugoslavije. Kaj bi rekli o obmejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško?

EastWest Institute gre tja, kjer so težave največje, kjer so nevarnosti vojn: tega med Slovenijo in Hrvaško ni. Veliko je odvisno od politične volje pa tudi od prebivalstva, ki mora reči, zdaj je pa dovolj! Poglejte si samo evropsko gospodarstvo, ko gledam na primer kakšen Ciper, si mislim, kako neumno! Končajmo to in sprejmimo, da bodo brez gospodarske rasti problemi.

Za Slovence pa je dostop do odprtega morja zelo pomemben.

To je nekaj drugega, to je del zgodovine, to je treba nasloviti. Mislim, da bi morali tudi državljani glasneje zahtevati, da se te stvari rešijo, res pa je, da je v sedanjem obdobju tudi več nacionalizma. Povsod, na Japonskem, v Koreji, na Kitajskem pa tudi v Evropi. To je eden od vplivov globalizacije, ljudje so bolj nacionalistični in potem je probleme, o katerih govorite, veliko težje rešiti.

Se bojite tudi novih valutnih vojn?

Ne, ljudje so morda res nacionalistični, a ne tudi neumni, pri nekaterih stvareh bi same sebe ustrelili v nogo. Ne mislim, da bomo to naredili. Veliko ljudi po vsem svetu je tudi zelo prevzetih nad vsem, kar so v krizi naredili Evropejci, sprejeli so veliko težkih odločitev in tudi demonstracij razen v Grčiji ni bilo veliko.