Tiskane izdaje
Odprite zapornico! je bil kratek ukaz Stasijevega podpolkovnika Haralda Jägra. Ves večer so se proti mejnemu prehod Bornholmer Straße zgrinjale množice ljudi, ki so hoteli na drugo stran zidu. Eden od vodilnih vzhodnonemških funkcionarjev Günter Schabowski je pred nekaj urami objavil, da bodo Vzhodni Nemci lahko brez omejitev potovali v tujino. »To velja nemudoma, takoj,« se je glasilo pojasnilo Schabowskega, ki je vznemirilo Berlinčane, zaprte za zidom. Partijski vrh ni imel v mislih takojšnjega odprtja meje in padca zidu. A podpolkovnik Jäger, vodja nadzora potnih listin, od nadrejenih ni dobil nobenega pametnega navodila, kaj naj naredi, ko se je na meji zbrala množica. Ukrepal je na lastno pest in ukazal odpreti zapornico. Anonimni človek se je vpisal v zgodovino. Ganljivi prizori z mosta so obkrožili svet. Od tistega večera 9. novembra 1989 je svet drugačen. Padec berlinskega zidu je simbol zloma komunizma in delitve mesta, države, Evrope.
Promet čez most, veliko jekleno konstrukcijo, na Bornholmer Straße pri nekdanjem mejnem prehodu, je gost. To je danes ena od večjih mestnih prometnih žil. Pod mostom vozijo vlaki, nad njim vzletajo letala z bližnjega letališča Tegel. Na vzhodni strani je živahna prenovljena četrt Prenzlauer Berg, na zahodu tradicionalni delavsko-priseljenski Wedding. Na eni strani vrtički in zapuščeni ostanki meje, na drugi bencinska črpalka in divje grmičevje. Kakšnih posebnih znamenj na mostu ali ob njem ni. Stoji le steber z osnovnimi podatki in betonski blok z informacijo v enem stavku: »Na mostu se je v noči z 9. na 10. november 1989 prvič po 13. avgustu 1961 odprl zid.« V prihodnosti naj bi ob mestu naredili veliko spominsko območje. Dotlej bo most sameval, v sivini razmeroma neurejene okolice. Razen, denimo, v ponedeljek, ko se bo nemška kanclerka Angela Merkel z Mihailom Gorbačovom in Lechom Walenso sprehodila čez most v družbi »običajnih« ljudi, ki so pred dvajsetimi leti zdrveli v navidezno obljubljeno deželo onstran zidu.
Ko zahodnjak postane »ossi«
V pogovorih z Berlinčani je sicer opazna zasičenost ljudi s praznovanji ob okroglih in vseh drugih obletnicah. »Tam nisem nič izgubil in nimam česa proslavljati,« je pogost odgovor razočaranih nad nadaljnjim razvojem nemškega vzhoda in gospodarskim opustošenjem. Za režiserja Marcusa Welscha takšna slavja niso problematična, ker so pač del igre. »A razumem, da uradna praznovanja gredo mnogim ljudem na žice. Moj prijatelj, ki je bil v disidentskih krogih, je raje odpotoval v Ukrajino, ker ne more trpeti patetične samohvale.« Welsch sam je zgodovinski dogodek kot dvajsetletni mladenič doživel doma, na oddaljenem in bogatem jugozahodu države ob meji s Švico. »Padca zidu kot takega in združitve sploh nisem razumel v vseh razsežnostih. To je bil čas, ko sem organiziral politične delavnice proti multinacionalnim korporacijam, in nekako me je jezilo, da ni več konkurence kapitalističnemu sistemu.« Šele ko je spoznal ljudi z vzhoda, disidente in druge, ki so bili pod nadzorom, je začel razmišljati drugače. »Na zahodu sploh nismo razumeli, kaj vse se je dogajalo. Vsa nemška levica je bila ignorantska in naivna do dogajanja v socialističnem bloku.«
Do obisti je spoznal način delovanja Vzhodne Nemčije, ko je posnel dokumentarni film, prikazan na Berlinalu, o vzhodnonemški odbojkarici Katharini Bullin (Mislila sem, da sem največja). Bullinova, ki je z reprezentanco na olimpijskih igrah v Moskvi osvojila srebrno medaljo, je ena od žrtev zloglasnega vzhodnonemškega dopinškega programa. Od konca športne poti se spoprijema s hudimi zdravstvenimi težavami. Marcus Welsch: »Spoznal sem, kako brutalna je bila industrializacija anabolikov. Temeljito, kakor častniki v generalštabu, so izvajali manipulacije s telesi ljudi. Poleg tega se je pokazalo, kako organizirano in v skladu s prusko tradicijo je v Nemški demokratični republiki (NDR) pravzaprav deloval ves birokratski aparat. Med pripravljanjem filma sem prečesal dva tisoč strani Stasijevih aktov, v katerih je bila zapisana vsaka podrobnost. Zanimivo je, da Katharina sploh nima sovraženega odnosa do Vzhodne Nemčije, ne glede na vse, kar so za višje cilje duhovno in fizično naredili z njo.«
Welsch je lahko z lastnimi očmi spremljal, kako se je v Berlinu spreminjala struktura mesta in kako posamezna vzhodna okrožja skorajda čez noč postanejo popularna središča nočnega življenja. Od devetdesetih letih, ko se je priselil v mesto, živi v ulici v Prenzlauer Bergu, ki je bila pred padcem zidu sicer delavska četrt, a je bila hkrati središče tedanje vzhodnoberlinske umetniške, literarne in alternativne scene. V njegovi ulici so stare stanovanjske hiše, ki so v času NDR propadale, v zadnjih petih letih so jih prenovili, staroselci, ki niso mogli več plačevati znatno višjih najemnin, so odšli. V stanovanja so se vselili premožni mladi ljudje z zahoda. Sam velja za enega od redkih preostalih »ossijev«, čeprav je po rodu z zahoda. »Imajo me že za svojega. Pri njih opažam veliko zadržkov do sistema demokracije, kakršnega imamo, do zahoda kot takega, državnega nadzora državljanov. V vsakdanjem življenju ni vse ločeno, ni patološkega individualiziranja, ljudje so veliko bolj pragmatični in družabni. Na zahodu je več umirjenosti in samozadostnosti. To je dolgočasno,« je povedal Welsch.
Več v Sobotni prilogi
