Tiskane izdaje
Teheran − Obseg mednarodnih sankcij Iranu ne preprečuje iskanja alternativnih virov prihodka, ki jih v globaliziranem in polariziranem svetu različnih interesov ne primanjkuje.
Mednarodne sankcije, uperjene proti iranski naftni industriji in bančnim transakcijam, po nedavno objavljenem poročilu Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) niso bistveno vplivale na razvoj spornega iranskega jedrskega programa. Iran še naprej pospešeno bogati uran, dodaja nove proizvodne kapacitete in otežuje delo mednarodnih inšpektorjev, vse v senci diplomatske kampanje zahodnih držav za preprečitev razvijajoče se jedrske tekme v Arabskem svetu. Mednarodna skupnost še zdaleč ni poenotena v prepričanju, da Iran na skrivaj izdeluje orožje za množično uničevanje. Dejanja nekaterih držav, nasprotno, kažejo popolno ignoranco do sankcij, potrjenih s strani Združenih narodov, in so odraz zmanjševanja vpliva ZDA in njihovih zaveznic v svetovnem merilu.
Večina voditeljev držav članic Gibanja neuvrščenih, ki so se v začetku meseca sestali v Teheranu, je med dvodnevnim letnim zasedanjem podprla iranska prizadevanja po razvoju jedrskih kapacitet. V Gibanju neuvrščenih sedi kar dve tretjini vseh članic OZN in marsikatera od njih je Iranu, v času težkih preizkušenj, pripravljena priskočiti na pomoč, pojasnjuje profesor z univerze v Stanfordu in nekdanji dopisnik New York Timesa Joel Brinkley. Med glavnimi razlogi, zakaj sankcije niso prinesle rezultatov, sta iznajdljivost in prevara. Medtem ko iranski tankerji mirno pljujejo pod tanzanijskimi zastavami, se iranski denar prosto pretaka prek kitajskih, indijskih in iraških bank. Življenje povprečnih Irancev je slabo in se zaradi visoke inflacije in naraščanja brezposelnosti iz dneva v dan poslabšuje. Vladajoči razred, na drugi strani, težav ne čuti in še naprej živi normalno življenje. V takšnih okoliščinah, režim nima nobenega razloga, da bi popustil pod težo zahodnih pritiskov, opozarja Brinkley.
Država kljub strogim sankcijam še vedno izvaža nafto, v zameno zanjo pa sprejema medincisko in strojno opremo, surovine in zaloge hrane. Velik del izvoza temelji na sodelovanju s Kitajsko in nasploh državami vzhodne, jugovzhodne in južne Azije, kjer je povpraševanje po ključnem izvoznem produktu občutno in potrjuje prepričanje, da svet iransko nafto še naprej potrebuje.
»Ekonomija odpora«
Teheran se zdi odločen, da sankcije dolgoročno obrne sebi v prid. Po besedah Mohsena Rezaeija, člana primernostnega odbora, ki vladi predlaga ključne makroekonomske, politične in kulturne rešitve, si država prizadeva razviti mehanizme samozadostnosti in dolgoročno zmanjšati svojo odvisnost od izvoza nafte. »Razvijamo nov ekonomski sistem, ki bo prenovil iransko gospodarstvo. Kar bo nastalo, ne bo varčevalna ali podzemna ekonomija, temveč sistem v okviru obstoječih ekonomskih teorij, ki bo deloval znotraj danih pogojev.« Rezaei je med intervjujem zatrdil, da gre za resen poskus reševanja trenutnih problemov, od skoraj 24 odstotne inflacije do brezposelnosti, ki se med mlajšim prebivalstvom hitro približuje 30 odstotkom. Sankcije, kljub težavam, ki so jih prinesle, državi dajejo priložnost, da zmanjša svojo odvisnost od izvoza nafte, kar si neuspešno prizadeva storiti že več desetletij, trdi Rezaei.
Po količini izvožene nafte Iran v regiji in še vedno drži visoko pozicijo. Relativno majhen padec iranskega izvoza pojasnjuje dejstvo, da mednarodne sankcije skupini 20 držav dovoljujejo nadaljno kupovanje iranske nafte, toda le v manjših količinah. S tem poskuša ameriška vlada preprečiti prehiter padec ponudbe na svetovnih trgih, njeni predstavniki pa opozarjajo, da je ukrep le začasen. Obseg dovoljenega izvoza se bo manjšal, kar bo imelo dodaten pritisk na iranske državne finance. Mohsen Rezaei soglaša, da bo dejanski učinek sankcij razviden šele čez sedem ali osem mesecev in takrat bo Iran moral iznajti nove načine za preživetje, če se ne bo hotel odpovedati spornemu jedrskemu programu.
Zahteve po nižjih cenah iranske nafte bodo v proračun prinesle manj denarja, ki pa ga Teheran še kako potrebuje za nadaljevanje jedrskega razvoja in nemoteno funkcioniranje državnega aparata. Od tu tudi izvira optimizem, da bo diplomacija vendarle utrla pot mirni rešitvi iranskega vprašanja in da bo režim sčasoma popustil pod težo nakopičenih pritiskov, o čemer v pogovoru za newyorški Daily News spregovoril neimenovani zahodni diplomat. »Če je neto učinek [sankcij] upadanje prihodkov iz prodaje nafte, smo dosegli naš srednjeročni cilj. Vsi te majhni manevri za nas niso relevantni,« je še pojasnil.
