Svet Tima K.

Pred skoraj sedmimi leti, 26. aprila 2002, je devetnajstletni Robert prikorakal v Gutenbergovo gimnazijo v Erfurtu, ustrelil šestnajst ljudi in si na koncu vzel življenje. Po pokolu, kakršnega v Nemčiji še ni bilo, so opravili široko razpravo o ozadju dogodka, osebnosti storilca in poteh za preprečevanje takšnih tragedij. Med drugim so še poostrili zakonodajo o orožju, strokovnjaki so pripravili modele prepoznavanja znamenj motenj, v šolah so dobili posebne načrte za ravnanje v kriznih situacijah.

Krvava sreda v Winnendnu na jugovzhodu Nemčije je bila v marsičem podobna erfurtski tragediji, a postavljajo se enaka vprašanja. Bi lahko kakor koli ustavili sedemnajstletnega športnega strelca Tima? Je kriva družina, šola, celotna družba? V času, ko v švabskem mestecu tečejo solze in ko množice žalujejo za žrtvami nepojmljivega zločina, je bil odziv nemških politikov predvidljiv in refleksen. Kljub mnenju številnih strokovnjakov, da bi težko odkrili in dokazali povezavo z nasilnimi računalniškimi igrami, so v njih nemudoma odkrili enega od krivcev.

Poleg tega so tarča očitkov nemška strelska društva s poldrugim milijonom članov, ki se že tako počutijo moralno soodgovorna. Čeprav je bilo v zadnjih dneh ugotovljeno, da je v njih varovanje orožja velikokrat pomanjkljivo, je negotovo, ali lahko strožji nadzor prepreči tragedije. navsezadnje, Timov oče je imel doma skoraj dvajset kosov prijavljenega orožja in predpisov ni upošteval. Tako najbrž ni zakonskega ukrepa za preprečevanje nemarnosti starša, ki pištole, s katero je najstnik usmrtil petnajst ljudi, ni imel spravljene na varnem v trezorju, ampak v spalnici. Edina izjema bi bila splošna prepoved orožja za zasebnike. To bi sicer onemogočilo zlorabe, a je v današnjem svetu orožarskih lobijev in vplivnih članov zelenih bratovščin najbrž prej utopija kakor izvedljiv projekt.

Je mogoče zagotoviti varnost v šolah? Nemške televizije skoraj vsako uro predvajajo reportaže iz ZDA (razvpiti poboj v šoli Columbine v Koloradu je skupaj s storilcema zahteval petnajst življenj), kjer učence pri vstopu v šolo pregledujejo kakor potnike pred vkrcanjem na letalo. Najbrž je pomislek, češ, šole nikakor ne smejo postati bunkerji in trdnjave, povsem upravičen, saj odraščanje v takšnem okolju ne bi bilo brez posledic.

Po drugi strani so pomenljiva opozorila šol, da bi le morale dobiti - enaka, a bolj ali manj neizpolnjena je bila zahteva po pokolu v Erfurtu - več denarja za zaposlovanje socialnih delavcev in psihologov. Prepoznavali bi mladostnike s težavami, ki bi utegnili postati »pobesneli šolarji«. Vendar: mladi Tim je sicer res imel težave z depresijo in je obiskoval psihiatrične terapije, a velike zunanje razlike med njim in drugimi šolarji njegovih let pravzaprav ni bilo.

Splošni ugotovitvi, da se takšno skrajno nasilje med mladostniki lahko pojavi le v času individualizacije, odtujenosti in poplave nepredstavljive brutalnosti v zlahka dostopnih novih medijih, je težko oporekati, a gotovo ne pojasnjuje vsega sveta in vseh fantazij Tima K. Vprašanj je veliko, odgovora pa ni. Kljub temu sta v času velikega šoka razumljiva medijska histerija in prizadevanje za sprejetje posebnih ukrepov. A misel tedanjega nemškega predsednika Johannesa Raua na žalni slovesnosti za erfurtskimi žrtvami ima sporočilno vrednost tudi danes: »Naše zbeganosti ne bi smeli poskusiti prikriti z navidezno približnimi razlagami. Morali bi si priznati: ‘Tega dejanja ne razumemo.'«

Iz sobotne tiskane izdaje Dela