Tiskane izdaje
Bern – Skoraj 60 odstotkov Švicarjev – ali vsaj tistih, ki so se referenduma udeležili – noče ostrejše zakonodaje proti pravici do orožja, ki bo »poleg ur, bančne skrivnosti in ementalca« ostala ena od posebnosti alpske države.
Medtem ko številne evropske države uvajajo poklicno vojsko, so Švicarji še naprej privrženci svoje starodavne doktrine oboroženega naroda. Zaradi nje ima Švica vsaj na papirju eno največjih vojsk Evrope, Švicarji pa so med vojaško pripravljenimi prebivalci stare celine.
Svojo vojaško obveznost služijo v rednih presledkih v obdobju desetih let, svoje orožje pa lahko, če hočejo, hranijo doma, čeprav jim po letu 2009 vojska ne razdeljuje več municije. Te pa imajo očitno vseeno dovolj, nasprotniki takšnega sistema namreč opozarjajo, da ob približno dveh milijonih pušk v zasebnih rokah zaradi nesreč z orožjem ali namernega streljanja vsako leto umre nekaj sto ljudi. Leta 2001 je množični morilec v kantonu Zug z vojaškim orožjem ubil 14 politikov in tudi življenje nekdanje vrhunske smučarke Corinne Rey-Belletje je leta 2006 z vojaško pištolo končal njen mož. Sedemnajst odstotkov vseh švicarskih samomorilcev seže po vojaškem strelnem orožju.
Švicarji pa očitno še vedno raje prisluhnejo tistim, ki tako kot obrambni minister Ueli Maurer zagotavljajo, da je orožje tam, kjer je politična moč: »Državljan je suveren!« Orožje v rokah prebivalstva je po prepričanju teh znamenje, da država zaupa svojim državljanom, brez tega bi bilo v nevarnosti razumevanje švicarske državnosti. Nasprotnikom strelnega orožja pa očitajo, da zanje sploh ni pomembna varnost ljudi, ampak je njihov resnični cilj razorožitev Švice. Ljudje bi bili na milost in nemilost prepuščeni zločincem, ki si znajo tudi brez tega pridobiti orože, se bojijo nekateri.
Proti referendumski pobudi se je že pred tem izrekla večina političnih strank, čeprav so nekatere bolj proti kot druge, nekatere pa celo same niso povsem enotne. Krščanskodemokratska ženska zveza se je tako celo zavzela za pobudo, ki se je poleg prepovedi hranjenja orožja na domovih zavzemala tudi za težji dostop do orožja na splošno in osrednjo registracijo vsega orožja. Raziskave javnega mnenja kažejo, da ženskam tudi sicer manj podpirajo pravico do orožja, pokazale pa so se tudi velike razlike med mesti in podeželjem, meščani so bolj množično glasovali proti njej. Tako je v preteklih desetletjih uspela le ena protiorožarska pobuda: leta 1987 so v Rothenturmu preprečili ustanovitev vojaškega vadbenega središča.
