Švica pripira svoje meje

Dunaj/Od našega dopisnika – Z nedeljskima referendumoma o zakonu o tujcih in zakonu o azilu je Švica dobila eno najbolj restriktivnih imigrantskih in azilnih politik v Evropi. Zakona sta nastala v pravosodnem ministrstvu, ki ga vodi desni populist Christoph Blocher. Zlasti zakon o azilu so leva opozicija, humanitarne organizacije in verske skupnosti razglasile za nehuman, neskladen z mednarodnim pravom in s švicarsko humanitarno tradicijo.

Zakona o tujcih in zakon o azilu sta bila ob referendumski udeležbi, ki je bila nekoliko nad običajno (48 odstotkov), sprejeta z več kot dvetretjinsko večino 68 odstotkov glasov. Po pisanju švicarskih medijev je pravosodni in notranji minister Christoph Blocher volivce prepričal s »preprosto, pa tudi učinkovito kampanjo o zlorabah«, ki da se dogajajo pri priseljevanju in dodeljevanju azila.

Zakon o tujcih zlasti prizadeva priseljence iz "tretjih držav", torej tistih, ki niso članice EU oziroma Efte. Iz teh držav se bodo v Švici poslej lahko zaposlili samo še vodstveni in posebej kvalificirani delavci, pa še ti samo takrat, kadar delovnega mesta ne bo mogoče zasesti z delavci iz Švice ali držav EU oziroma Efte. Približno poldrugi milijon tujcev bo moral odslej bolj skrbeti za lastno integracijo v švicarsko družbo, saj bodo oblasti podaljšanje dovoljenja za bivanje lahko pogojevale z uspešno opravljenim jezikovnim tečajem.

Še bolj restriktiven je zakon o azilu. Oblasti prošenj za azil sploh ne bodo več obravnavale, če se begunec ne bo mogel izkazati z veljavnim osebnim dokumentom ali si ga priskrbeti v 48 urah. Visoki komisariat OZN za begunce je zapisal, da tako primeri iz sedanjosti kakor iz preteklosti kažejo, kako težko včasih begunci pridobijo osebne dokumente. Begunce, ki se bodo pred vstopom v Švico zadrževali v kateri izmed "varnih" tretjih držav, bodo odslej izgnali nazaj v varno državo. Begunci, katerih prošnja za azil bo zavrnjena in bodo čakali na izgon iz države, ne bodo več upravičeni do socialne pomoči, ampak le do nujne pomoči, zagotovljene v švicarski ustavi, to je do nastanitve in hrane. To velja tudi za posebno prizadete in občutljive begunce, kakor so oboleli, starejši in ženske z otroki.

Zaostrovanje azilne politike je v kričečem nasprotju z "objektivnimi" razmerami in potrebami. Prošenj za azil je bilo namreč lani najmanj v zadnjih devetnajstih letih, hkrati pa jih je bilo skoraj petkrat manj kakor prošenj, ki so jih begunci vložili leta 1999.

Oba zakona sta dobila največ podpore v nemško govorečih, vzhodno ležečih kantonih, najmanj pa v zahodnih, francosko govorečih kantonih. Toda večinsko podporo sta dobila v vseh kantonih. Zlasti zahodnošvicarski tisk zato opozarja, da sta zakona iz priseljencev naredila grešne kozle za strahove, ki razjedajo Švicarje. Le Matin vidi enega od razlogov za uspeh referendumov v televizijskih posnetkih afriških beguncev v čolnih, ki so se vtisnile v možgane gledalcev. Po mnenju Liberté je v ozadju referendumske odločitve občutek splošne negotovosti. Zato Tribune de Genève opozarja: “Tisti, ki mislijo, da bodo tujci zaradi novih zakonov izginili iz njihove okolice, bodo razočarani.”