Tiskane izdaje
Peking – Kaj je s Tajvanom? Tega ni nihče vprašal na glas, ko so v nedeljo partijski voditelji vstopali v Veliko palačo narodov na zahodnem robu Trga nebeškega miru, in vendar je bila stota obletnica strmoglavljenja zadnjega kitajskega cesarstva in ustanovitve prve republike v resnici osredotočena predvsem na to vprašanje. Kaj narediti s Tajvanom? Kakšna je povezava med veliko obletnico revolucije Xinhai, ki je odprla pot za vzpostavitev sodobne Kitajske, in današnjimi tajvanskim vprašanjem? Neposredna. Medtem ko so v nedeljo v Pekingu in Taipeiju proslavljali praznik »dvojne desetke«, ni bilo na obzorju niti enega ideološko-političnega mostu, ki bi povezoval Kitajsko in Tajvan. Čeprav se je med bregovoma Tajvanske ožine razvila bogata blagovna menjava, čeprav je kitajski trg odprl vrata za milijardne naložbe z otoka, so bili pozivi partijskega in državnega voditelja Hu Jintaa k združitvi slišati kot mešanica groženj in obupa.
Dvainšestdeset let po tem, ko je Kvomintang (Nacionalistična stranka, ki jo je ustanovil Sun Yat-sen, po njegovi smrti pa jo je vodil Čankajšek) pred Maovimi partizani pobegnil na Tajvan, ni videti združitev nič bliže, pa tudi nič bolj uresničljiva kot v vseh minulih letih. »Združitev je upanje celotnega kitajskega ljudstva,« je Hu Jintao citiral besede Sun Yat-sena, ko je v nedeljo spregovoril zbranim odposlancem. A medtem ko je Hu pozival Tajvance, naj priznajo, da so tudi oni predvsem Kitajci in da je zagotovo v njihovem interesu, da postanejo del velike in vse večje Kitajske, je tajvanski predsednik Ma Ying-jeou v ponedeljek opozoril voditelje v Pekingu, da je temeljni pogoj za kakršne koli pogovore o združitvi prava parlamentarna demokracija in da nima nihče pravice podcenjevati svobode in samostojnosti 23-milijonskega otoka, s tem ko mu pripisuje status ene od kitajskih pokrajin brez nacionalnega imena, zastave in himne v kateri od mednarodnih institucij.
Če se ne bo nekaj korenito spremenilo, bodo kitajsko-tajvanski odnosi tudi v prihodnje nerešljiv rebus. Tajvan v resnici že več kot šest desetletij deluje kot samostojna država, družba in gospodarstvo, večina njegovih prebivalcev pa ima tajvansko identiteto. Celo tisti, ki se počutijo Kitajce, pod tem razumejo zgolj svojo kulturno in civilizacijsko opredelitev, v nobenem primeru pa se nimajo za državljane LR Kitajske.
Združitev je sveta naloga
Sicer pa na kitajski strani ni človeka v najvišjem vodstvu komunistične partije, ki bi si drznil izgovoriti, kaj šele podpisati, da je Tajvan samostojna republika. Združitev je sveta naloga, ki so jo podedovali od Mao Zedonga. Vsakič, ko se katera od generacij voditeljev približa koncu svojega mandata, je eno od najpomembnejših meril njene uspešnosti prav razdalja med statusom quo in uresničitvijo tega velikega ideala.
Zaznamovanje stoletnice strmoglavljenja cesarstva in ustanovitve prve republike je bilo za kitajsko politično vodstvo preizkus pred 18. partijskem kongresom, ki bo potekal drugo leto ob tem času. Ko je na oder v Veliki palači narodov v nedeljo stopil prejšnji partijski in državni voditelj Jiang Zemin, je bilo to jasno znamenje, da bodo zadnji meseci priprav na partijsko srečanje, na katerem bodo ustoličili novo generacijo voditeljev, polni velikih frakcijskih obračunov, v okviru katerih bo ena od tem, kaj je kdo storil za premostitev tajvanskega vprašanja.
O Jiangu se je pri vsem tem pred štirimi meseci govorilo, da je umrl, ker kratko malo ni bilo drugega pojasnila, ko se 1. julija ni prikazal na proslavi 90. obletnice ustanovitve KP Kitajske v isti Veliki palači narodov. Očitno je šlo za še neopredeljeno bolezen, po kateri zdaj partijski voditelj okreva, saj je bil tudi v nedeljo njegov (sicer odločni) korak malce negotov. Kljub temu so mu navzoči ob prihodu stoje zaploskali, to pa je pravzaprav pomenilo, da je Jiangova frakcija še vedno močna in pred bližnjim kongresom pripravljena na končni obračun s Hujevo frakcijo.
Čeprav bo medfrakcijski boj potekal predvsem okoli tega, kakšen bo stalni komite politbiroja CK – ali bo imel devet ali sedem članov, kdo vse bo v njegovem članstvu in kako bodo razporejene funkcije v partijskem sistemu –, je eno od vprašanj, kdo od njiju, Jiang ali Hu, je več naredil za približevanje Tajvana matični deželi.
Hu Jintao bo zagotovo poudaril svoje zasluge za ekonomsko in trgovinsko povezovanje, o katerem so mnogi upali, da bo svojevrsten most k ideološki spravi med bregovoma ožine. Jiang pa bo poudaril svojo zasnovo krepitve vojne mornarice in letalstva ter osebne zasluge za razvoj vesoljskega in satelitskega programa, ki sta ključna dejavnika morebitne oborožene združitve.
Novi geopolitični scenarij
Mirne ali vojne? Problem s Tajvanom je pravzaprav v tem, da ga veliko bolj ščitijo tuji strateški interesi, kakor pa bi to lahko trdili o njegovi vojski, in to ne glede na njeno moč. Dejansko je največje zagotovilo, da do združitve ne bo prišlo po lahki poti, v tem, da leži tajvanski otok na takšnem zemljepisnem mestu, ki ne ZDA ne Japonski ne dovoljuje tega, da bi zamižali pred kakršnim koli izzivom, ki bi ogrozil tajvansko varnost.
V zadnjem času se resda pogosto govori o nekakšnem novem geopolitičnem scenariju, v katerem bi se ZDA odrekle obrambi Tajvana, vendar je vse skupaj bolj miselna telovadba, s katero se vsaka analiza vrne na začetno točko: če bi se to v resnici zgodilo, bi globalni hegemon Kitajski dejansko odprl vrata v celotni Pacifik in tako lastnoročno podpisal svoj umik s prestola svetovnega voditelja. Japonska pa si po drugi strani ne more zamisliti konstelacije, v kateri bi Peking neposredno nadzoroval najpomembnejše morske poti, po katerih prihaja bližnjevzhodna nafta, zato so v Tokiu še toliko bolj kot v Washingtonu zainteresirani za ohranitev tajvanske samostojnosti, pa čeprav neuradne.
Ne glede na to, da je kitajsko vodstvo partijsko ideologijo povezalo z napihnjenim nacionalizmom, pri čemer od časa do časa prisega, da bo prej ali slej prišlo do združitve, so voditelji v Pekingu povsem realistični, kar zadeva težavnost te naloge. Zato skrbno proučujejo vse zasnove prevlade državne suverenosti, da bi v kateri od njih našli recept za rešitev te uganke. Ozirali so se tudi proti Evropi, zavzemali so se za določeno obliko vzhodnoazijske skupnosti, pa vendar v nobenem od teh scenarijev niso našli tistega, kar iščejo: priključiti Tajvan h Kitajski, ne da bi otok to opazil.
Tako je tajvanski status še vedno eno od najzanimivejših vprašanj sodobnega sveta in potencialno najnevarnejša točka poseganja v globalni mir. Kitajska fizična velikost, podkrepljena z gospodarsko in vojaško silo, lahko s svojim odnosom do tajvanske demokracije in nepriznane pravice do samoodločbe kaj hitro pripelje do nove napetosti in celo spopadov. Kaj storiti s Tajvanom? Tega vprašanja ne bi smeli pometati pod preprogo. To vprašanje postane najnevarnejše v temi mednarodne ignorance.
