Tiskane izdaje
Sulejmanija – Medtem ko se večji del Iraka pogreza v krvavo državljansko vojno, v večjih kurdskih mestih na severu države gospodarstvo cveti. »Bolj ko je hudo v Bagdadu, Ramadiju in Basri, bolje je za moj posel. Vsa večja iraška podjetja so preselila svoj sedež v Kurdistan, kjer je bolj varno,« pove v svoji pisarni v krščanski četrti Erbila, prestolnice iraških Kurdov, Rebin Koršid. Šestindvajsetletni Rebin je solastnik podjetja Onenation, ki se ukvarja s telekomunikacijami in visoko tehnologijo.
Njegovo podjetje je z brezžičnim internetom opremilo ameriška vojaška oporišča po vsem Iraku. »Bili smo prvi, ki smo v Iraku ponujali to storitev. Izplačalo se je. Američani so najboljši plačniki. Ko si enkrat v poslu, je zaslužek vnaprej zagotovljen,« zadovoljno pripoveduje mladi poslovnež, ki se je iz begunstva na Norveškem vrnil nekaj mesecev pred ameriško invazijo marca 2003. Vedel je, pove, da bo Kurdistan dokončno osvobojen in da bo to prineslo velike poslovne priložnosti. Rebinovo podjetje ima poslovna predstavništva po vsej državi, tudi v Bagdadu in Ramadiju. Internet deluje tudi med najhujšimi boji; potrebujeta ga obe strani.
Prvi veliki denar je Rebin zaslužil po umiku Organizacije združenih narodov iz Iraka, ko je sodeloval v izjemno donosnem poslu prodaje belih toyot OZN iz Bagdada v Kurdistan. »Ne vem, ali je kje na svetu danes laže služiti denar,« med igranjem računalniških iger v svoji pisarni ležerno zagodrnja ljubitelj cigar, viskija in pornografskih filmov.
Tri največja mesta v iraškem Kurdistanu, Erbil, Sulejmanija in Dohuk, so se v obdobju ameriške okupacija Iraka iz zaostalih in razpadajočih bližnjevzhodnih mest razvila v velika poslovna središča, kamor priteka veliko tujega kapitala. Večinoma iz Turčije, ZDA in evropskih držav, kjer je največ kurdskih političnih in ekonomskih emigrantov. Kurdistan se vse bolj oddaljuje od Bagdada. Neodvisnost je kljub nevidnim mejam in tihemu nasprotovanju mednarodne skupnosti, ki želi ohraniti enoten Irak, vse bliže. Kurdska regionalna vlada, gospodarstvo in močna vojska – 60.000 odlično oboroženih in izurjenih vojakov, nekdanjih pešmerg – delujejo povsem samostojno. Tako kurdski politiki kot ljudje na ulicah kurdskih mest so prepričani, da je od avtonomije do neodvisne in mednarodno priznane države le še korak.
Njihovo idejo podpira tudi del ameriške administracije, ki želi večino svojih vojakov iz sovražnega južnega in osrednjega dela države preseliti na kurdska območja, kjer jih prebivalstvo ne dojema kot okupacijsko silo, ampak kot osvoboditelje. Ameriški diplomat Peter Galbraith, ki podpira delitev Iraka na tri samostojne dele (kurdski sever, sunitski osrednji del in šiitski jug), meni, da bi se morala vojaška navzočnost ZDA v Iraku najprej močno zmanjšati, preostale enote, večinoma izurjene za posebne naloge in boj proti terorizmu, pa bi se morale v celoti preseliti v iraški Kurdistan. »To je odlična ideja. In najboljša rešitev tako za Irak kot za Kurdistan. Toda vedeti morate, da Američanom še zdaleč ne gre le za varnost njihovih vojakov. Gre za nafto,« nam v zakajeni čajnici v središču Sulejmanije pove 63-letni Bekr Šukrala.
Več o tem v torkovem tiskanem Delu
