Tiskane izdaje
Zahida Kazmi je bila namreč prva in je menda še vedno edina voznica taksija v državi. Zgodba se je začela že pred dvema desetletjema, ko je nekdanja vlada sprožila široko akcijo pomoči za nakup taksijev, a vendarle se je izmed žensk samo Zahida odločila za tako negotov korak, čemur so nasprotovali vsi njeni bližnji.
Kot je te dni povedala za BBC, se je nekako specializirala za dolge poti na severna območja države, ko je treba koga prepeljati iz obljudenega Islamabada do oddaljenih predelov, kjer živijo plemena. Taksi si je omislila pri triintridesetih letih leta 1992, ko je ovdovela, vlada pa ji je omogočila, da usodo vzame v svoje roke. Rojena je bila sicer v patriarhalni pakistanski družini, ki je njeni odločitvi kajpada nasprotovala, vendar je Zahida imela šest otrok in nobene druge boljše izbire. Vlada je namreč ponujala precej ugoden sistem nakupa taksi vozil, tako da ga je kupila še Zahida in se vsako jutro odpeljala po stranke na letališče pri Islamabadu.
Kako pa se je mogoče kot taksist(ka) prebijati skozi življenje v tako nevarni deželi? Zahida je sprva s seboj za lastno varnost jemala pištolo in vozila v tradicionalni burki, ki zakriva celotno telo, a je kmalu ugotovila, da se je stranke zaradi tega nekoliko bojijo, zato se je odločila, da bo nosila le še hidžab (pokriva samo glavo), čez čas, ko je, kakor pravi, postala starejša, pa si je nehala zakrivati še glavo. »Toda tedaj mi je šlo že dobro,« pristavlja Zahida. Zdaj, ko je za njo že mnogo let, preživetih na vročih cestah Islamabada in na pogostih poteh v kamnite in oddaljene »plemenske« predele države, se ji zdi, da je deželo in njene prebivalce že dodobra spoznala. Tako se ji je že tudi zgodilo, da jo spoštljivo in zelo pozorno obravnavajo tudi Patani s severozahoda, znani po svojem moškem ponosu in tradicionalnosti.
Pred kratkim je postala celo predsednica pakistanskega združenja rumenih taksijev, toda za njeno pobudo, da lahko pouči o vožnji taksija mlajše ženske, ni bilo večjega zanimanja. Da, celo med njenimi hčerami ga ni bilo. »Saj jim je dobro pri meni, vse so tudi poročene, ni jim treba hoditi v službo,« pojasnjuje Zahida Kazmi, ki je še vedno med relativno maloštevilnimi zaposlenimi Pakistankami – resda jih je menda zaposlenih skoraj 34 odstotkov, a večinoma spadajo v kategorijo »neplačanih družinskih delavcev«, pravni sistem pa naredi tudi zelo malo za zaščito žensk doma in na delovnem mestu. Zahida pa je vendarle imela srečo, saj se je za svojo poklicno pot odločila takrat, ko se je Pakistan leta 1992 še odpiral svetu, medtem ko se zdaj pulita za vpliv liberalizem in islamski radikalizem.
