Tiskane izdaje
Odkar je prodajalna v 18. okrožju od leta 2017 v lasti skupine GPG (Gifi), so v njej veliko škodo utrpeli posebno med stavkami, ki so pretresale Francijo konec lanskega leta, aktualna zdravstvena kriza pa je bila sploh usodna: od 1. oktobra lani do 31. maja letos je, kakor so zapisali pri Le Parisienu, prodaja padla za 60 odstotkov. Po več kot 70 letih se tako končuje zgodba o poceni tekstilnih izdelkih in izdelkih za dom pod znamko Tati: rožnato-modre vrečke, v katere pospravijo prodajalke nakupljeno blago odhajajočim kupcem, ne bodo več bodle v oči na pariških ulicah.
Slovo od nekdanjega
Kot si je mogoče ogledati v zanimivem dokumentarnem filmu Tati : une famille en or (2018), se je vse začelo kmalu po vojni, leta 1848, z ustanoviteljem Julesom Ouakijem, podjetnim Judom iz Tunizije, ki je začel iz nič, v tedaj zloglasni četrti Barbès na bulvarju Rochechouart. Vodilo je bil slogan, da je v Tatiju mogoče »nakupovati po najnižjih cenah«, in začetni cilj – postati kakor prestižne galerije Lafayette, vendar za reveže.
V kratkem naj bi zaprli nekdaj znamenito trgovino Tati v pariški četrti Barbès.
Po več kot 70 letih se končuje zgodba o poceni tekstilnih izdelkih in izdelkih za dom.
V najboljših časih je pritegnila 30 milijonov strank na leto.
Po več kot 70 letih se končuje zgodba o poceni tekstilnih izdelkih in izdelkih za dom.
V najboljših časih je pritegnila 30 milijonov strank na leto.
Potem ko se je ideja dolga desetletja kazala kot posrečena pogruntavščina – v Tatiju so okrasili prve lutke v izložbi in omogočali celim družinam, da so se pri njih oblekle od glave do pet –, se najbrž ni moglo končati drugače, kakor da se je vrtoglavi uspeh izpel v popoln fiasko: po eni strani zato, ker se je vmes docela predrugačil svet, se tudi ceneno globaliziral, po drugi strani pa v družinskem diskontnem imperiju, ki je vmes odpiral lokale v Parizu in drugih mestih po Franciji, po smrti Julesa Ouakija niso zmogli preseči notranjih razprtij in predvsem niso premogli očetovega talenta in podjetniške etike. Tako so številke o 40.000 obiskovalcih – na dan – samo v trgovini v četrti Barbès, vmes povečani na 3000 kvadratnih metrov, le še zanimiv spomin na sedemdeseta, kakor je v osemdesetih letih veljalo, da je vsak četrti francoski proizvajalec tekstila delal za Julesa Ouakija. Ta je od njih kupoval blago zunaj mode, onkraj sezon, na veliko in brez posrednikov, torej poceni; in zato je lahko poceni prodajal naprej.
Začetni cilj – postati kakor prestižne galerije Lafayette, vendar za reveže – je Tati usmeril v najnižje cene. Foto Wikipedija
Pozneje je trgovinski imperij prevzel sin Fabien Ouaki, precej po sili razmer, kajti v nesreči je umrl njegov brat, določen za naslednika. Bolj rocker, uživač in mistični sanjač kot pa spreten trgovec je želel modernizirati znamko Tati, zato jo je tudi tematsko razdrobil, predvsem pa je hotel, da bi nekdanji cheap, ceneno, postal chic, imenitno, in to ne le v Franciji, ampak tudi mednarodno. V devetdesetih letih je megalomansko odpiral trgovine od Evrope do New Yorka pa še v Južni Afriki ter doživel flop: ob velikanih, kot so Zara, H&M ..., sčasoma ni zmogel tekmovati niti doma. Tako je leta 2004 Tati za komaj 14,5 milijona evrov prešel v roke skupine Eram, kjer pa kljub ambicijam razširiti se v Magreb in vzhodno Evropo niso zmogli oživiti posla. Nekaj upanja za zaposlene je prineslo leto 2017, ko je novi lastnik, predsednik skupine GPG Philippe Ginestet, obljubil, da bo ohranil 1428 od 1700 delovnih mest v 109 trgovinah z napisom Tati. A niti 150-milijonska investicija ni zadoščala, da bi se kupci vrnili ... v stare čase.
Konec slab, vse ...
Konec bo vendarle prej slab kot dober: dokončno bodo zaprli znamenito trgovino v četrti Barbès, o kateri so v najboljših časih pisali v tujih turističnih vodnikih, denimo japonskih, pritegnila pa je kar 30 milijonov strank na leto. Nekatere prodajalne, približno dvajset jih je še pod znamko Tati, bodo odprte naprej, neredke so bile medtem že preimenovane v Gifi. Modro-rožnata ikona povojne Francije, gospodarsko rastoče in pozitivne, je zbledela ... V omenjenem dokumentarnem filmu nekateri nekdanji zaposleni krivijo za zlom prav nastopaškega sina Fabiena, ki je nespametno uničil, kar je oče Jules spretno prigaral. Eden je vse ustvaril iz nič, drugi uničil.
