Tiskane izdaje
So ljudje, ki pravijo, da je severnokorejski vodja Kim Džong Il v mladosti zagotovo bral roman irskega pisatelja Leonarda Wibberleyja Miš, ki kriči, ali pa ima morda v svoji bogati kinoteki film o Kneževini velikega Fenwicka, kajti vse, kar je do zdaj storil z izdelovanjem jedrske bombe in pošiljanjem medcelinskih raket čez Pacifik, spominja prav na zgodbo o izmišljeni evropski državici, ki poskuša na vse mogoče načine zavzeti Ameriko, da bo nato, če bo šlo po sreči, poražena in uvrščena v Marshallov plan reševanja pred samo seboj.
Problem Severne Koreje bi utegnila biti kakšna nova Q-bomba: finančna gripa, ki se je morda že dovolj razširila, da o Marshallovem planu niti satirično ni več mogoče sanjati. Kim Džong Il je z izstrelitvijo »satelita« testiral vse teste globalne varnosti. In čeprav sam delno živi na nekem drugem planetu, na katerem lahko neuspeh razglasi za uspeh, tako kot je revščino preimenoval v antiimperialistični ponos, bi lahko imelo to, kar je storil v nedeljo, daljnosežne posledice, ki presegajo vprašanje, kaj storiti z nepredvidljivim diktatorjem.
Pravzaprav je še najmanj pomembno, kaj so v nedeljo izstrelili iz oporišča Musudan-ri. Če je bil to satelit, ga prav gotovo ne bodo uporabljali za komunikacijsko sredstvo. Če je bil, kakor trdijo nekateri, izstrelek taepodong-2 s ponaredkom satelita, s čimer naj bi zavedli ameriške in japonske vohunske radarje, pa je prav tako jasno, da Severna Koreja z njim ne bo osvojila Amerike. Še preden je »to nekaj« poletelo čez Japonsko in končalo na dnu oceana, so se vsi po vrsti zavedali, da je Kim nevaren toliko, kolikor je to potrebno za njegov obstoj. Celo če je imela raketa vlogo akupunkturne igle, da je ozdravila položaj vodje znotraj njegove lastne stranke, ki jo ogroža možganska kap, se ne more nihče pretvarjati, da ni vedel, da ima Kim to terapijo ves čas pod blazino, in to celo takrat, kadar potekajo pogajanja o denuklearizaciji.
Temeljno vprašanje, ki se zdaj samo ponavlja kot pokvarjena plošča, je bilo izrečeno že pred petnajstimi leti: Kako nevaren je obstoj takšnega režima? Kim Džong Il - pa tudi voditelji v Pekingu - vedo, da ameriški predsednik Barack Obama ne bo ponovil definicije »osi zla« in da bo moral potem, ko je Severna Koreja poslala izstrelek v samo srce pogajanj o razorožitvi, privoliti v dialog. A kako naprej?
Za to, da bi se severnokorejsko gospodarstvo postavilo na noge, so potrebne milijarde dolarjev, o katerih pa, kot se zdi, ni nihče razmišljal, ko so se v Londonu dodajale ničle k zneskom, potrebnim za reševanje bogatih držav. Četudi je Kim Džong Il bral roman ali gledal film Miš, ki kriči, je s svojo obdelavo scenarija zamudil.
Zdi pa se, da je Kitajski testiranje vseh testov tokrat ugajalo veliko bolj kot takrat, ko je Severna Koreja opravila poskusno eksplozijo jedrske bombe. Kaže, da so voditelji v Pekingu zmožni prepoznati pomen izstrelka v terapevtsko-politične namene. Poleg tega pa morda računajo na preobrat, kakršnega si Kim Džong Il najbrž ni želel: zavarovali ga bodo pred sankcijami ZN, nato pa mu bodo ponudili Hu Jintaov načrt. Zmaj, ki ne kriči, potihem rešuje test.
Iz torkove tiskane izdaje Dela.
