Evro: tiskarna denarja vse bolj izgleda kot rešilna bilka

Bruselj – Reševalcem evra največ glavobolov povzroča Grčija kot najrazvpitejša javnofinančna bolnica, a položaj v drugih ranljivih državah denarne unije se še zapleta. Glavna težava je, da ni na voljo stoodstotno trdnih mehanizmov za bitko s krizo.

Tudi če bi bila Helenska republika že odpisana (bolj kot o njenem izstopu se vsaj v uradnih izjavah omenja bitka za njen obstanek v evru), sta še vedno na črnem seznamu težkokategornici Španija in Italija. Poleti je bila načelno zagotovljena pomoč Madridu pri sanaciji načetih bank, po drugi strani že prihajajo namigi o pravi prošnji za pomoč pri financiranju luknjastega španskega proračuna. Tudi manjši pritisk finančnih trgov na italijansko vlado v zadnjih tednih je prej oddih pred novim zaostrovanjem kot znamenje stabilizacije.

Vodilni evropski politiki – prvi človek območja Jean-Claude Juncker, nemška kanclerka Angela Merkel ali italijanski premier Mario Monti – napovedujejo, da bodo naredili vse za reševanje evra, toda še en sveženj pomoči Grčiji je glede na notranjepolitične razmere v državah plačnicah izključen. Tako sta Merklova in francoski predsednik François Hollande zavrnila prošnje Aten za olajšave pri izpolnjevanju varčevalnega programa. Če jesensko poročilo trojice (EU, ECB, IMF) o grškem izpolnjevanju zahtev ne bo negativno, je spet vse mogoče.

Drugače kot Grčija, ki je po globini krize izoliran in razmeroma obvladljiv primer, bi zaostrovanje španske in italijanske krize (pospešeno z grškim izstopom) lahko zamajalo celotno denarno unijo. Negotovo ostaja, kako bo v bitki večjih razsežnosti sploh lahko deloval stalni krizni mehanizem ESM s svojimi sedemsto milijardami. Da bi sploh zaživel, ga nemško ustavno sodišče 12. septembra ne sme razglasiti za neustavnega. Še več, njegov kapital ne bi zadoščal, če bi se z zaostrovanjem razmer v Španiji in Italiji (kaj šele Franciji) uresničil črni scenarij.

Kot rešitelji v skrajni sili ostajajo na razpolago le še evropski centralni bankirji v Frankfurtu. Razpleta, v katerem bi tiskarna denarja prevzela vajeti, nočejo le v zadolženih državah na jugu stare celine, temveč tudi številni politiki in strokovnjaki onstran Atlantika, kjer je tamkajšnji Fed z orjaškimi programi nakupovanja obveznic odigral ključno vlogo v bitki s finančno krizo. Sama ECB je težko primerljiva s Fedom, saj je njena glavna naloga bitka proti inflaciji (Fed skrbi še za gospodarsko rast). Poleg tega ne deluje v federalni državi, ampak v denarni uniji suverenih držav.

Tako je ECB postala prizorišče konceptualnih bitk glede spoprijemanja s krizo. Njen prvi človek Mario Draghi je že brez zadržkov napovedal, da bi v Frankfurtu utegnili že kmalu oživiti program nakupa obveznic kriznih držav, če bodo te sprejele pogoje za sanacijo javnih financ. Z nakupi bi ublažili pritisk trgov na visoko zadolžene države. To je ECB počela v velikem obsegu že po izbruhu dolžniške krize pred več kot dvema letoma, program je nato na začetku leta zamrznila. Predvsem v primeru grškega slovesa od evra bi utegnila z nakupi obveznic nastopiti proti špekulacijam o izstopu drugih držav.

Čedalje bolj odkrito se razpravlja še o rešitvi, po kateri bi ECB intervenirala, ko bi zahtevane obresti za katero od držav dosegle neko mejno raven. Pri nasprotovanju takšnim prijemov je Nemčija v ECB bolj ali manj osamljena. Zaradi denarne politike, ki je v nasprotju z nemško povojno tradicijo (Deutschmark kot simbol stabilnosti), sta se od centralne banke že poslovila dva Nemca, nekdanji prvi človek Bundesbank Axel Weber in glavni ekonomist ECB Jürgen Stark. Webrov naslednik, razmeroma mladi Jens Weidmann, je videti, kakor da bije bitko z mlini na veter. Izbral je taktiko, ki ni tipična za konservativne centralne bankirje: odmevne nastope v medijih.

V zadnjem Spieglu je, denimo, opozoril, da bi se morali – dokler ne bo novega okvira, organiziranja EU kot politične unije – držati veljavnih pogodb in maastrichtskih pravil, po katerih je financiranje držav v režiji ECB prepovedano. Nakupovanje obveznic, ki da je blizu financiranju državnih blagajn s tiskanjem denarja, lahko v očeh Weidmanna povzroči zasvojenost kakor mamila. Ključne težave – vzroki krize so po njegovem mnenju prevelika zadolženost, prenizka konkurenčnost in načeto zaupanje v arhitekturo denarne unije – z novo vlogo ECB ne bi bile odpravljene.

Prepričan je, da o takšnem prerazporejanju tveganj na vse članice denarne unije ne bi smele odločati centralne banke, temveč parlamenti. Tako Weidmannov konceptualni konflikt z Draghijem poteka tako rekoč pred očmi javnosti. Kako ECB lahko uspešno deluje, če v njenem svetu zadolžene južnoevropske države preglasujejo Nemčijo kot največjo plačnico, je drugo vprašanje. Kakorkoli že, za reševalce evra bi bile intervencije neodvisne ECB kakor pilatovsko umivanje rok. Namesto da bi sprejemali nepriljubljene in kočljive ukrepe, bodo preložili odgovornost na centralne bankirje.