To ni zadnja smrt

Koliko An Politkovskih in Natalij Estemirovih bo še moralo umreti, preden bodo ruske oblasti vendarle zavarovale te pogumne ljudi, ki se bojujejo za človekove pravice svojih sodržavljanov, je v Strasbourgu ob novici iz Moskve protestno vzkliknil generalni sekretar Sveta Evrope Terry Davis, prvi človek organizacije, ki se pravzaprav edina resno ukvarja s Čečenijo in severnim Kavkazom.

Vprašanje je kajpak retorično. Oleg Orlov, nekdanji sovjetski disident in vodja pravozaščitnega centra Memorial, cinično odgovarja, da to še zdaleč ni zadnja smrt med ruskimi aktivisti za človekove pravice. V Rusiji, kot pravi, divja državni teror. Umor Natalije Estemirove je svetu ponovno dokazal, da tu ni ne prava in ne zakonov. In da z nasiljem nikoli ne bo mogoče rešiti čečenskega problema, ki se kot ogenj širi na ves ves severni Kavkaz. Čečenija je namreč problem vse Rusije. Vpletenih v to vojno še zdaleč ne pokopavajo le v Groznem, ampak tudi v Moskvi, Rostovu, Vologdi, Jakutsku. Zato bo tod še tekla kri in še bodo mrtvi, je dodal Oleg Orlov, ki je pred poldrugim letom tudi sam za las ušel smrti.

Seznam umorjenih novinarjev, odvetnikov in pravozaščitnikov (aktivistov za človekove pravice) je v resnici vse daljši. V svetu je zagotovo najbolj odmeval umor pogumne novinarke Nove Gazete Ane Politkovske pred tremi leti. Januarja letos so v Moskvi umorili odvetnika Stanislava Markelova (zastopal je sorodnike Čečenke Elze Kungajeve, ki jo je zverinsko umoril polkovnik Jurij Budanov) in mlado novinarko Anastazijo Baburovo. Le nekaj dni prej so »neznanci« na Dunaju umorili čečenskega begunca Umarja Israilova, ki je predsednika Ramzana Kadirova pred evropskim sodiščem za človekove pravice obtožil, da je bil osebno vpleten v zlorabe in mučenja zajetih Čečencev. In zdaj še umor Natalije Estemirove, izjemne bojevnice za človekove pravice in novinarke, ki so jo ugrabili v Groznem, pokončali s streli v glavo in prsi, njeno truplo pa nato odvrgli pri vasi Gazi-Jurt v Ingušetiji.

Umorili so jo na dan, ko so v Moskvi njeni somišljeniki razpravljali o pravnih perspektivah ustanovitve tribunala za vojne zločine v Čečeniji. O nujnosti ustanovitve takšnega sodišča je že pred leti razmišljal poslanec Bundestaga Rudolf Bindig, takratni poročevalec Sveta Evrope za Čečenijo, toda pobuda je hitro ugasnila. Za Evropo sta namreč ruska nafta in plin veliko pomembnejša kot pa najmanj 200.000 življenj, kolikor sta jih odnesli obe čečenski vojni. Pri tem, da druga, ki jo je zdajšnji premier Putin začel pred natanko desetimi leti, še vedno traja ...

Natalija Estemirova, nekdanja učiteljica zgodovine iz Groznega, pozneje pa tudi novinarka in tiskovna predstavnica združenja jetnikov iz tako imenovanih filtracijskih taborišč v Čečeniji, je z Memorialom sodelovala skoraj deset let. K njej ni prihajala le Ana Politkovska, ampak tudi mnogi tuji novinarji in opazovalci, saj je bila glavni vir informacij o ugrabitvah, mučenjih in umorih. Bila je ves čas v središču dogajanja. Zato je bilo njeno življenje nenehno v nevarnosti. Prav ona je Human Rights Watchu pomagala sestaviti nedavno poročilo o požigih domov družin čečenskih bojevnikov in prav ona je pred dnevi poročala o javni eksekuciji v vasi Ahkimču-Borzoj, kjer so kadirovci ustrelili Čečenca, ki da je pomagal upornikom. Vse kaže, da je to poročilo sodu dokončno izbilo dno.

Oleg Orlov brez dlake na jeziku pravi, da je za njeno smrt odgovoren čečenski predsednik Ramzan Kadirov, ki ji je že večkrat grozil. Natalija Estemirova je povedala, da ji je Kadirov pred časom glasno priznal, da so »njegove roke krvave do komolcev in da bo še naprej uničeval slabe ljudi ...« Zato so jo morda res umorili ljudje Ramzana Kadirova. Toda pravi krivci so bistveno više. Kadirov trpinči Čečenijo izključno z blagoslovom Kremlja. Zato je za smrt ugledne aktivistke, ki je bila septembra znova povabljena v Strasbourg, posredno kriv tudi ruski politični vrh. V prvi vrsti premier Putin, ki je leta 1999 tudi začel čečensko morijo.

Umor Natalije Estemirove, dobitnice alternativne Nobelove nagrade, ki jo podeljuje švedski parlament, in dobitnice prve nagrade Ane Politkovske, je za Rusijo svojevrstna prelomnica. Pravozaščitniki so bili doslej edini vir informacij o zločinih v Čečeniji. Zato jih tudi pobijajo drugega za drugim. Toda kdo bo oznanjal resnico o severnem Kavkazu, ko bodo utihnili še ti najpogumnejši prinašalci novic? Zato je skrajni čas, da mednarodna skupnost navsezadnje vendarle odpre oči. Zločini, ki jih ruska vojska s svojimi pomočniki počne na severnem Kavkazu, niso namreč nič manj strašni od tistih, ki jih je Milošević zakrivil na območju nekdanje Jugoslavije.