Tiskane izdaje
Italijanski potapljači in reševalne ekipe obalne straže danes še naprej iščejo morebitne preživele z ladje, a v morju, drugega za drugim, odkrivajo le trupla, ki so jih v mrtvaških vrečah zaradi pomanjkanja prostora v lokalni mrtvašnici primorani odlagati v letališkem »hangarju«. Število žrtev velike priseljenske tragedije ves čas narašča. Upanja za pogrešane Afričane ni več.
»Potrebujem krste. Krste. In nikakor ne reševalnih vozil,« je na vprašanje italijanskega radia, kaj potrebujejo reševalci, odgovoril vodja vseh zdravstvenih služb na Lampedusi Pietro Bartolo in grobo strnil lampeduško tragedijo, tragedijo vseh nas.
Bartolo in njegova ekipa na Lampedusi, ki ji sem ter tja na pomoč priskoči kaka nevladna organizacija ali prostovoljec, je že več let prepuščena sama sebi. Kljub temu, da je v zadnjem desetletju v južnem Sredozemlju na poti v Evropsko unijo umrlo okoli 6400 ljudi, je Bruselj s pomočjo posamičnih državnih oblasti svojo politiko do priseljencev le še zaostroval - na Sredozemlju je zrasla nekakšna moderna Trdnjava Evropa, ki je nad ubogimi dušami iz Afrike in Azije zagrešila velikanski zločin proti človeštvu.
Četrtkova tragedija, ki je v do zdaj aktivno-pasivnih evropskih institucijah, ki so odgovornost za priseljence z drugim dublinskim sporazumom skoraj v celoti prenesle na južne evropske države, »države vstopa v Evropsko unijo«, je zategadelj le neposredna posledica celostne evropske brezbrižnosti; celo institucionaliziranega rasizma in ksenofobije. In še kako prav ima italijanski notranji minister Angelino Alfano, ko pravi, da »to ni italijanska, ampak evropska tragedija«. »Na evropskih vratih se odvija grozljiva človeška tragedija. In to ne prvič,« je izjavil Jean-Claude Mignon iz Evropskega sveta. A kot tolikokrat doslej, bo tudi tokrat najverjetneje ostalo le pri besedah.
Italijanskim potapljačem je uspelo rešiti 155 ljudi. Večina preživelih je bila v šoku in podhlajenih, saj so bili v vodi tudi po šest in več ur. Tragedijo so po do za zdaj dostopnih podatkih preživele le tri ženske. Eno izmed njih so reševalci že položili med mrtve, a so ugotovili, da še vedno diha. Med preživelimi ni niti enega samega otroka. S potapljajoče se ladje, ki jo je po nerodni izstrelitvi signalne rakete zajel ogenj - italijanska obalna straže dvajset metrov dolge ladje kljub močnemu radarskemu sistemu »ni opazila« -, so se rešili le najmočnejši plavalci.
Italijanska policija je že v četrtek aretirala 35-letnega tunizijskega državljana, »kapitana ladje«, ki naj bi bil vpleten v (izredno donosno) trgovino z ljudmi, Italijani pa so ga aprila letos že deportirali z Lampeduse, ki je zaradi bližine afriške obale poleg grških otokov, ki so najbližje turški obali, in Malte najbolj »zasedena« vstopna točka v Evropsko unijo.
Nesrečna ladja se je proti približno 80 morskih milj oddaljenemu italijanskemu otočku podala iz Misrate, libijskega mesta, kjer so pred dvema letoma potekala najhujši spopadi med uporniki in silami Gadafijevega režima. Večina nesrečnih »potnikov« prihaja s Somalije in Eritreje. Svoje domove so zapustili zaradi vojn in revščine. Evropska unija je postala njihovo pokopališče.
