Tiskane izdaje
Pripadniki skrajne islamistične milice ISIL so zasedli še etnično mešano mesto Tal Afar v bližini Mosula, ki je bilo nekakšna »tampon cona« med vladnimi silami in islamisti. Tudi v mestu z 200.000 prebivalci se iraške varnostne sile skrajnežem niso postavile po robu.
V zadnjem tednu dni, ki je s skrajnim sunitskim »blitzkriegom« pretresel celoten Bližnji vzhod, se je v Iraku dokončno vzpostavilo na tri etnično obarvane dele razdeljeno ozemlje.
Pripadniki milice ISIL, zdaj precej najmočnejše »nevladne« sile v regiji, so velik del zahodnega, severnega in tudi srednjega dela Iraka s tako lahkoto osvojili ne le zaradi svoje vojaške moči, ampak predvsem zaradi podpore, ki so je bili deležni med lokalnim sunitskim prebivalstvom. To je že davno odreklo lojalnost oblastem v Bagdadu. Predsednik iraške vlade Nuri al Maliki je v zadnjih letih popolnoma marginaliziral sunitsko večino, ki je Iraku s trdo roko vladala v času Sadama Huseina. Iraški suniti nikoli niso preboleli izgube moči, zato so se zadnji dve leti temeljito pripravili na protiudarec. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo ponudila priložnost. Temu primerno so se vedli tudi sunitski častniki v iraških varnostnih silah, ki so svoje položaje preprosto zapustili, šiitske borce pa prepustili na nemilost sunitskim skrajnežem.
Irak hitro razpada in tudi to ni presenečenje − ena ključnih napak invazijske in okupacijske ameriške vojske spomladi leta 2003 je bila razpustitev iraške vojske, ki jo je bilo potem treba sestaviti iz ruševin, vendar ta nikoli ni delovala v interesu Iraka, ampak le verskih sekt, katerim so pripadali njeni nadrejeni častniki.
Tudi zato je v Bagdadu mogoče hitro dobiti občutek, da država »deluje«. A le v imenu šiitske superiornosti in na področju z večinoma šiitskim prebivalstvom. Al Maliki in vodilni šiitski kleriki z ajatolo Sistanijem in Moktado al Sadrom na čelu se dobro zavedajo, da je sever Iraka zanje nepovratno izgubljen in da morajo v prihodnjih dneh in tednih organizirati obrambo prestolnice in šiitskega dela zdaj že bolj ali manj padle države, ki je bil v zadnjih letih tako ali tako pod iranskim vplivom. Zares zanimivo bo videti, kako bodo v tem kontekstu v prihodnjih dneh potekali pogovori med Washingtonom in Teheranom, ki se pripravljata na skupni poseg proti milici ISIL.
Takšna razmerja moči najbolj ustrezajo iraškim Kurdom, ki so z zasedbo Kirkuka izpolnili svoje zgodovinske sanje. Kljub temu da iraški Kurdistan že vse od pomladi 2003 deluje kot de facto neodvisna država, so zdaj dokončno prekinjene vse vezi med Erbilom in Bagdadom. V dneh, ko Irak ponovno krvavi, Kurdi slavijo.
