Trump proti Kitajski: ali bi morali vendarle še nekaj časa ljubiti sovražnika, če ne zaradi česa drugega, zato, da bi lahko z njim še naprej trgovali

Kako bi morala Kitajska odgovoriti na ameriške carinske napade? To vprašanje si čedalje glasneje postavljajo kitajski strokovnjaki, medtem pa se trgovinska vojna med največjima gospodarskima silama približuje točki, s katere se je ne bo dalo ustaviti.

Medtem ko kitajski funkcionarji čedalje pogosteje uporabljajo vojaške termine, s katerimi poskušajo opisati povračilne ukrepe Pekinga, je vse bolj očitno, da je prva žrtev trgovinskega spopada – v katerem bo zmagovalec tisti, ki bo sposoben prenesti več izgub – politična trdnost azijske sile. Za kitajskega predsednika Xi Jinpinga bo ameriški predsednik Donald Trump največja preizkušnja, ki jo bo moral prestati nepoškodovan, če se želi vpisati v zgodovino kot eden izmed najmočnejših vladarjev velike dežele.

Potem ko je Trump prejšnjo sredo napovedal, da bi utegnil desetodstotne carine na kitajsko blago v vrednosti 200 milijard dolarjev zvišati na 25 odstotkov, je kitajsko ministrstvo za trgovino v petek odgovorilo z grožnjo, da bo v tem primeru carine na ameriško blago v vrednosti 60 milijard dolarjev s petih zvišala na 25 odstotkov. Bai Ming, namestnik direktorja Inštituta za raziskovanje mednarodnega trga na ministrstvu za trgovino, je kitajske uvozne tarife poimenoval »natančen udarec ameriški industriji« in s tem za trenutek spomnil na retoriko, ki je spremljala ameriško vojaško posredovanje na Bližnjem vzhodu in Balkanu.

Ohlajene vile za vročo politiko

»Denimo, da ameriška vlada trenutno išče trge, na katerih bi lahko povečala izvoz naravnega plina, dejstvo pa je, da bo trgovinski spor z nami pomenil, da bodo ameriške družbe verjetno izgubile Kitajsko kot dobro partnerico, kar bi bila velika škoda glede na velikansko povpraševanje kitajskega trga,« je pojasnil Bai. In kot da govori o vojnih operacijah, v katerih bodo prizanesli ženskam, otrokom in starejšim, dodal: »Kitajska namerava udariti po dnevnih potrebščinah, a ohraniti mehek pristop do izdelkov, ki se nanašajo na zdravje, kot so zdravila ali kirurški instrumenti.«

Ali je »zob za zob« pravi pristop, ki bi ga morala izvesti Kitajska, je vprašanje, ki bo ta mesec lebdelo tudi nad letoviščem Beidaihe, kamor se člani najvišjega vodstva tradicionalno umaknejo v najbolj vročem mesecu leta. V lepo ohlajenih vilah ob peščeni obali vsako poletje razpravljajo o tistih političnih problemih, o katerih imajo različne partijske frakcije različna mnenja. Nekaj časa je kazalo, da sta Xijeva karizma in vpliv tako velika, da se mu ni nihče sposoben odkrito postaviti po robu, vendar sta se njegov avtoritativni način vladanja in gradnja kulta osebnosti »velikega očeta« zdaj pokazala za kontraproduktivna. Ko si kdo prigrabi tolikšno oblast, se od njega pričakuje, da bo učinkovito odpravljal probleme, ko se na že tako spolzko prizorišče povzpnejo Trumpove carine, pokvarjeno cepivo, padajoče borze in odpuščeni delavci, pa se v javnosti ustvari nevarna kombinacija razočaranja, strahu, jeze, nemoči in nezadovoljstva, s katero se mora Xi osebno spoprijeti.

V minulih nekaj letih je bila glavna tema v Beidaiheju kampanja proti korupciji. Čeprav je bil to velikanski izziv za kitajskega partijskega in državnega voditelja, ker si je z odpravljanjem moralne gnilobe ustvaril veliko sovražnikov, je bil Xi na koncu zmagovalec, in to predvsem zato, ker je ob tej potezi imel skorajda popolno podporo javnosti.

Boj ali zgolj lov

Ko se je prejšnji mesec pokazalo, da je bilo več sto tisoč kitajskih otrok cepljenih proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju s cepivom, ki ni ustrezalo standardom, in da je ena izmed največjih farmacevtskih družb, ki je tesno povezana z vladajočo strukturo, ponaredila dokumentacijo za cepivo proti steklini, se je znova pojavilo vprašanje, ali se Xi bori proti korupciji (ki je znova v ozadju tega škandala) ali je to morda zgolj za lov na politične nasprotnike.

Ker je tri desetletja veljala politika enega otroka, so postale kitajske meščanske družine zelo občutljive za vse, kar je povezano z njihovimi edinci. Malo stvari kitajski državljani tako brezpogojno, odločno in pogumno postavijo pred vse partijske direktive kot interese svojih otrok.

Zaradi tega je bil škandal s cepivom velik udarec reformam Xi Jinpinga, ki je avtomatično prisilil tudi nekatere ugledne profesorje s kitajskih visokih šol in inštitutov, da so odkrito pokomentirali predsednikovo politiko skupaj s protiukrepi v trgovinski vojni. Ko so bili nato s padcem vrednosti delnic za 15 do 20 odstotkov oškodovani interesi številnih kitajskih vlagateljev in se je zaradi več kot sedemodstotne devalvacije renminbi juana podražil vsak odhod kitajskih državljanov v tujino, so se dvomi o pravilnosti politike »velikega očeta« še povečali.

Indikativna je bila tudi ogorčenost številnih nekdanjih študentov prestižne pekinške univerze Tsinghua, ki so na družbenih omrežjih zahtevali odstop Hu Anganga, direktorja Centra za kitajske študije na tej visoki šoli, in to zato, ker je Hu prav v tem občutljivem trenutku v esejih trdil, da je Kitajska na številnih področjih presegla Ameriko in da je postala vodilna globalna sila. Celo partijska glasila so to Hujevo trditev pograjala kot »prazno in neutemeljeno«, posamezni funkcionarji pa so previdno opozarjali, da bi lahko takšno hvalisanje povzročilo težave.

Dvomi o zunanji politiki

Na koncu so se pojavili dvomi tudi o Xijevi zunanji politiki. Če bi se Trump odločil vojaško napasti Kitajsko v Južnokitajskem morju ali okoli Tajvana, bi ljudstvo soglasno podprlo voditelja in se pripravilo na vojno. Udarci ameriškega predsednika po trgovini, ki je bila v minulih desetletjih največji vir boljše življenjske ravni in optimizma o prihodnosti, po čemer se Kitajci tako razlikujejo od Evropejcev, so se pokazali kot strupeni za enotnost in trdnost te velike skupnosti.

Najtežje vprašanje, ki se postavlja kitajskemu političnemu vodstvu, se nanaša na protislovje, zaradi katerega Kitajska največ trguje prav z državami, s katerimi je v ideološkem sporu, hkrati pa ima najmanj izmenjave s partnerji, s katerimi si deli strateške interese. Ko je Trumpova carinska vojna zagrozila, da bo to spremenila, so se Kitajci vprašali, ali bi morali vendarle še nekaj časa ljubili sovražnika, če ne zaradi česa drugega, zato, da bi lahko z njim še naprej trgovali. S to dilemo je kitajsko vodstvo odšlo v letovišče, ki je od Pekinga oddaljeno malo manj kot 300 kilometrov. S kakšnimi odgovori se bo vrnilo z delovnih počitnic, se bo pokazalo septembra.