»Tu smo zaprti kot živali. Kadarkoli lahko umremo«

Gaza – Četrtkova peturna prekinitev ognja, ki nikakor ni upravičila svojega uradnega »humanitarnega« predznaka, saj na opustošeno območje Gaze ni prispelo praktično nič pomoči, ni zdržala dolgo. Kmalu po izteku petih ur premirja so proti Izraelu zopet poletele Hamasove rakete, nad Gazo pa so ponovno poleteli izraelski bombniki.

Tretja izraelska ofenziva na območje Gaze v zadnjih petih in pol letih se očitno še ne bo končala. Ko je že kazalo, da bosta Hamas in Izrael po desetih dnevih bombardiranja in raketiranja z, roko na srce, bolj ali manj enosmerno egiptovsko »mediacijo« vendarle dosegla dogovor o dolgotrajni prekinitvi ognja, je nebo nad utrujeno in potlačeno palestinsko enklavo ob Sredozemskem morju ponovno zažarelo. V četrtkovih poznih večernih urah pa so izraelske sile sprožile še dolgo napovedovano kopensko ofenzivo. Na sever Gaze so vdrli tanki in pripadniki pehotnih enot.

Hamas se čuti izigranega

Hamas se upravičeno čuti izigranega, ker sta oba predloga premirja nastala brez posvetovanja s skrajnim palestinskim gibanjem, a strmo stopnjevanje žrtev med civilnim prebivalstvom, absolutna neučinkovitost raketiranja ciljev v Izraelu in humanitarna katastrofa, ki vlada v enem izmed najbolj naseljenih območij na svetu, bi morala vladarje Gaze prisiliti vsaj k razmisleku o »nevojaški« rešitvi vprašanja največjega odprtega zapora na svetu. Tako pa se je včeraj izkazalo, da je Hamas – to so potrdili tudi Združeni narodi – rakete skrival celo v eni izmed šol v središču Gaze.

Kar 80 odstotkov vseh žrtev izraelskih napadov so civilisti. Tudi večina »ruševin« je civilnih. Gospod Labib, ki živi tik pred vstopom v mesto Gaza, in to v četrti, ki je bila v napadih močno prizadeta, ne more priti k sebi. Ena sama raketa je tretji dan bombardiranja porušila njegovo skoraj novo hišo. V njej je živelo trinajst ljudi. Vsa družina. Kazal je na ruševine in hlipal. V rokah je imelo lopato, njegovi sinovi in nečaki pa ostalo orodje. Lotili so se obnove. Obnove kupa ruševin, ki jih še pospraviti ne bo mogoče. »Le pol ure pred bombardiranjem smo odšli v bolj varen del Gaze. Po naši četrti je padalo že v prejšnjih dneh. Ocenil sem, da je prenevarno. Eden izmed mojih sinov je še malo ostal. Odšel je le nekaj minut, preden je na našo hišo priletela izraelska raketa. Nič ni ostalo. Nič. Živi smo, a nimamo kam. Zdaj bomo živeli pri sestri. Nekako bomo morali preživeti,« je precej nepovezano govoril žalostni možakar.

Pravilo: umirajo nedolžni

»Želim si le normalno živeti. To je vse. Tako kot živiš ti. Kot živijo moji prijatelji po svetu. Tu smo zaprti kot živali. Kadarkoli lahko umremo. Politika me ne zanima. Zanima me življenje. Tega tu ni. Ko že pomislim, da gre vsaj malo na bolje, se začne nova vojna. Tako je na vsaki dve leti. Izraelci zelo dobro vedo, kaj delajo,« je med vožnjo po prašnih in luknjastih cestah Gaze, po kateri se zaradi visokih cen bencina prevaža skoraj več oslovskih in konjskih vpreg kot avtomobilov, dejal 39-letni Asad al Masri. V Gazo je prišel leta 2006 in v njej ostal proti svoji volji. Po tem, ko je oblast nad enklavo z manjšim vojaškim udarom prevzel Hamas in je Izrael sprožil popolno blokado območja, je Asad ostal ujet v Gazi. Njegova žena in otroka živijo v Betlehemu. V enajstih dneh izraelskega bombardiranja – večina bomb pade ponoči – je bolj malo spal, v napadih pa je bil huje ranjen njegov najboljši prijatelj. Tri dni je preživel pri njem v bolnišnici. Tam je tudi najbolj varno.

Čeprav Zakaria al Batš že teden dni leži v bolnišnici Šifa v mestu Gaza, se ne počuti varno. V napadu, v katerem je prejšnjo soboto v vasici Tufu na vzhodu Gaze – tik ob izraelski meji – umrlo osemnajst članov ene same družine, med njimi štirje otroci, je bil huje ranjen. Prvih pet dni je preživel v intenzivni negi. Zdaj, huje opečen, a stabilen, leži v zatohli bolniški sobi. Ves dan je obkrožen z moškimi sorodniki in prijatelji. Izraelska letala so stanovanjski kompleks, ki so ga sestavljale štiri hiše, napadle po sobotni večerni molitvi. Padlo je pet raket. Uradni cilj napada je bil šef Hamasove policije Tajsir al Batš, ki pa je, čeprav huje ranjen, napad preživel. Umirali so, kot je v Gazi pravilo, nedolžni. Otroci in ženske.

Sovraštvo se vrača

»Nihče izmed ubitih sorodnikov ni bil povezan s Hamasom. Vsi so bili civilisti. V naši vasi ni ene same vojaške tarče. To je zločin,« je povedal eden izmed ranjenčevih sorodnikov, ki je bil od napada oddaljen le sto metrov, in dodal, da je bilo v napadu ranjenih tudi trideset njegovih sorodnikov. Od tega jih je sedem še vedno na intenzivni negi, kjer vlada obsedno stanje. Nekateri se borijo za življenje. Med njimi so tudi otroci.

Ravno otroci so največje žrtve ponovnega izraelskega bombardiranja Gaze. Bombe rojevajo le travme in sovraštvo. »Grozno je. To je neopisljiva tragedija. Še pred dvema mesecema sem v Gazi vodil mirovni projekt. Z otroki smo po plažah spuščali zmaje, na katerih so bili napisi miru. Zdaj, ko sem se vrnil, taisti otroci na ulicah s palicami v rokah, ki predstavljajo puške, kričijo drug na drugega, da je Jud. Vrnilo se je sovraštvo. Še posebej po sredinem izraelskem uboju štirih dečkov, ki so na plaži igrali nogomet. To najbolje opiše posledice izraelske ofenzive,« nam je v temačnem tunelu, ki Gazo »povezuje« z Izraelom, povedal Alex Snary, novozelandski koordinator nevladne organizacije World Vision.