Tudi Francija bi se rada zavarovala pred krizo

Pariz − Francoski predsednik Nicolas Sarkozy se je, pravijo očividci, v Cannesu kazal »z okamnelim obrazom«, medtem ko je bila nemška kanclerka Angela Merkel na zadnjem zasedanju skupine G20 vesela in dobre volje. Morda so razlogi za to čisto osebni, morda pa razpoloženje obeh državnikov odseva resni položaj v eni državi in veliko boljšega v drugi.

V vsakem primeru pa se Francija spet odloča za protikrizno akcijo, a s spornimi ukrepi poviševanja davkov. Francoski ministrski predsednik François Fillon je ta teden predstavil že drugi varčevalni sveženj v manj kot treh mesecih. Gospodarska rast bo namreč tudi v tej državi manjša od pričakovane, kar pomeni manj dotoka davkoplačevalskega denarja. Po vsem, kar lahko voditelji drugega največjega gospodarstva v evropskem območju opazujejo v Grčiji, Italiji in drugih problematičnih državah, pa jim jemlje spanec že sama misel, da bi zaradi prevelikega primanjkljaja izgubili boniteto.

Zato so jih avgustovskim dvanajstim milijardam evrov, ki jih nameravajo privarčevati, pripisali še sedem. »Imamo samo en cilj: zavarovati francoske državljane pred resnimi težavami, ki jih doživlja več evropskih držav,« je povedal premier Fillon. Brezposelnost v Franciji se vztrajno drži nad devetimi odstotki, konec oktobra pa je ena bonitetna hiša, Moody's, Francijo že opozorila, da opazujejo njihovo boniteto.

Morebitno znižanje ne bi bilo le hud udarec predsedniku Nicolasu Sarkozyju, ampak tudi evropskemu reševalnemu skladu EFSF, ki temelji na najboljših ocenah tiste peščice evropskih držav, ki jo še imajo. V nasprotju z Nemčijo, ki si bo, kot kaže, privoščila celo nižanje davkov, pa bo francoska vlada te spet višala, kar kaže, v kako različnem položaju se nahajata obe največji ekonomiji Evrope.

»Je Francija obsojena na veliko državno birokracijo?« zato že sprašujejo nekateri komenatorji. Upanja predsednika Sarkozyja pred zadnjim vrhom skupine razvitih in hitro razvijajočih se držav, da se bo lahko sončil na zunanjepolitičnem odru in kot reševalec evrske krize, so se bedno razblinila tisti trenutek, ko je bilo jasno, da ne Kitajci ne Brazilci ali Rusi ne bodo pomagali pri evrskem reševalnem skladu. Še več, vrh ni dosegel nič pametnega tudi na drugih področjih, Evropejci niso prodrli ne s pobudo spremembe valutnih razmerij niti z davkom na transakcije. Angela Merkel ima pri tem dovolj denarja, da svojim volivcem obljublja ne le nižje davke, ampak tudi višjo zajamčeno plačo, Sarkozy, ki tega luksuza nima, se je odločil za zvišanje davka na dodano vrednost in nekaterih drugih, pa čeprav jih je višal že doslej in ni nič od tega spodbudilo gospodarske rasti. Nasprotno, ta se bo najverjetneje prepolovila. Volitve bodo kljub temu morda prinesle še več zaletavanja v državno steno, socialistični voditelj François Hollande tako predlaga zaposlitev 60.000 novih učiteljev, z državnimi subvencijami želi tudi spodbuditi zaposlovanje mladih in starejših in še kaj.

Naslanjanje na državo je Franciji v preteklosti dobro služilo, saj je še vedno druga največja gospodarska sila evrskega območja. Z razdeljevanjem privilegijev pa se zdaj povečuje odvisnost, saj imajo dve tretjini sedanjega dolga v rokah tuje banke in finančne ustanove. Nekateri poznavalci se že sprašujejo, ali ne bo Francija prikrivala svojih težav do prihodnjih volitev, potem pa bodo izbruhnile, tako kot so že v nekaterih drugih evropskih državah. Če se bo to zgodilo, bo to tudi trenutek, ko se bo prenehala smehljati nemška kanclerka Angela Merkel, saj je izvozno usmerjeno nemško gospodarstvo življenjsko odvisno od trgovine z drugimi članicami evrskega območja in še posebno s Francijo. Ta lahko svojo hišo še vedno spravi v red in bo pri tem zagotovo imela tudi vso nemško podporo, res pa je, da Francozi ne morejo čakati, da bo to namesto njih naredil kdo drug.