Tiskane izdaje
Berlin - Pred ruševinami nekdanje vzhodnonemške Palače republike je v soboto opoldne z dveh ducatov tovornjakov odmevala bučna glasba. Čeprav je pršil dež in pihal veter, se je po osrednjem berlinskem bulvarju Unter den Linden premikala večtisočglava povorka bolj ali manj pomanjkljivo oblečenih (izjeme so bili v črnem usnju) gejev, lezbijk, njihovih simpatizerjev, turistov in drugih udeležencev 30. dneva Christopher Street. Ples, šampanjec in radoživi mladi ljudje so bili na poti do zadnje točke parade, nočne zabave pri Stebru zmage z napovedanimi pol milijona obiskovalci. Samo za takšne priložnosti nenavadno veliko dresov reprezentanc in črno-rdeče-zlatih zastav (povezanih z mavričnimi zastavami kot simbolom gibanja) so bili znamenje, da nogometna vročica še ni končana.
Prvenstvo v nogometu je bilo sicer v Avstriji in Švici, a Berlin je bil zadnje tri tedne zagotovo med največjimi navijaškimi središči na tujem. Najbolj goreči hrvaški navijači so se zbirali v lokalu King (v zadnjih treh letih je znan po vsej Nemčiji, ker so v njem nepridipravi podkupovali zveznega nogometnega sodnika) in nato po vsaki zmagi, do poraza s Turčijo, zasedli bulvar Ku'Damm. Dokler niso izpadli, so v svojih gostilnah in klubih prirejali oglede tekem Italijani, Francozi, Poljaki ... Skoraj vsaka točilnica je imela na ulici postavljen najmanj en zaslon, nogometni navdušenci so do zadnjega kotička napolnili pivske vrtove, bližnja libanonska kebabčarna Sphinx je vabila k ogledu tekem v orientalskem vzdušju, v alternativnih klubih je bil namesto koncertov pankerskih skupin na sporedu nogomet, zastavice, s katerimi so bili okrašeni avtomobili, pa so tako ali tako postale standardna oprema.
Posebna zgodba so bili seveda Turki, daleč največja priseljenska skupina v Nemčiji (več kakor dva milijona) in Berlinu (okoli 200.000). Na balkonih v četrtih, v katerih živi veliko Turkov, je bila ob satelitskih antenah izobešena najmanj ena rdeča zastava s polmesecem. Pravih neredov sploh ni bilo. Ko je na enega od največjih turških vrtov za skupinski ogled tekem (z ražnji, vodnimi pipami in drugimi obveznimi rekviziti) pri Landwehrkanalu prišla skupina glasnih hrvaških navijačev, so jih mladi Turki pozdravili z vzklikom »Hirvatistan!« in nazdravljanjem z rakijem. Po turški zmagi na tekmi s Hrvaško je bila petkova noč v Kreuzbergu kakor novo leto - dolge kolone avtomobilov, zaprte ceste, ognjemeti, ples na ulicah, zastonj pijača za goste. Streznitev je bil nogometni obračun z Nemčijo. Lastniki trgovinic, lokalov in avtomobilov so sicer ob turških zastavah (in portretih Atatürka) iz spoštovanja ves čas obešali še nemške trobojnice in pred polfinalom odločno zatrjevali, da bo v finalu zagotovo ena od njihovih dveh ekip. A kljub dvema domovinama so navijali le za eno moštvo.
Za Nemčijo kot državo, v kateri ni konca razprav o neuspešni integraciji (turških) priseljencev, je imela tekma seveda posebne razsežnosti. To, da v Gelsenkirchnu in Berlinu rojena Hamit Altintop in Hakan Balta ne igrata za nemški elf, ampak za Turčijo, je bila kakor pika na i. Kljub svarilom pred izgredi - veleposlaništvo ZDA je celo opozorilo ameriške državljane, naj bodo pazljivi - je na koncu vse minilo mirno. Prevladovalo je prepričanje, da je bila turško-nemška nogometna noč pravzaprav noč prijateljstva, kakršno bi si želeli vsak dan. Kljub porazu so Turki praznovali skupaj z Nemci in se tolažili, češ, naša enajsterica je bila boljša, tako kakor Nemci na mundialu pred dvema letoma smo letos »prvaki src«. Na kreuzberških ulicah je bilo vzdušje še po tekmi sproščeno, skupaj so vihrale turške in nemške zastave, tudi z največje navijaške ulice med Brandenburškimi vrati in Stebrom zmage, kjer se je med prenosom menda zbralo pol milijona ljudi (po policijskih ocenah štirikrat manj), so prihajali posnetki turško-nemškega navijaškega bratstva in enotnosti. Izgredi, kakršen se je zgodil v Dresdnu (napad neznancev na tri kebabčarne), niso vplivali na vznesene izjave politikov in pisanje medijev o edinstveni slogi.
Za Nemce pa je prvenstvo kot nekakšno nadaljevanje svetovnega prvenstva pred dvema letoma. Na domačih tleh se leta 2006 sicer niso prebili v finale, a vso deželo je kljub temu za mesec dni prevzelo prešerno razpoloženje, ki so ga mediji razglasili za poletno pravljico in nekakšno samoosvoboditev, saj nogometno domoljubje, identificiranje z Nemčijo in množično mahanje z nemškimi zastavami ni bilo ne doma ne v tujini obravnavano v kontekstu zgodovinskih bremen ali nevarnega nacionalizma. Prijateljsko, sproščeno in v svet odprto kazanje nacionalnih čustev je čez noč postalo nekaj vsakdanjega. V navijaški ulici pri Brandenburških vratih in v tisočih drugih krajih v Berlinu in Nemčiji bodo danes zvečer milijoni spet trepetali in upali, da se bo še ena pravljica končala s srečnim koncem.
