Tvegana igra britanskih laburistov

Šestdnevni kongres laburistične stranke pomeni uvod v razmeroma dolgotrajno obdobje načrtovanja jasnejših razvojnih strategij in prvo večjo priložnost, da opozicija s konkretnimi protipredlogi vladnim varčevalnim ukrepom izkaže svojo resnost in iznajdljivost.

Na polovici mandata desnosredinske koalicijske vlade obstaja precejšnja verjetnost, da bo laburistom na naslednjih parlamentarnih volitvah (če ne že prej) uspelo prevzeti izvršno oblast. V ta namen stranka potrebuje okvirne programske usmeritve, s ključnimi poudarki na ekonomiji in sociali. Še več, potrebuje srednjeročno predstavo o podobi Britanije in njenega gospodarstva čez dve oziroma tri leta.

Eden od najvidnejših obrazov stranke in trenutni finančni minister v senci Ed Balls je v ponedeljek, dan preden je govorniški oder zasedel njegov šef Ed Miliband, spregovoril o teh in ostalih ovirah na poti na oblast. Pred polno dvorano delegatov, ki so se v teh dneh zgrnili v Manchester, je priznal, da ne on ne stranka ne vesta, kaj bo z gospodarstvom čez dva meseca, kaj šele čez dve leti. Delegatom tako ni mogel obljubiti, da bodo laburisti, če jim bo uspelo zmagati na volitvah, odpravili ali omilili varčevalne ukrepe sedanje vlade. S precejšnjo gotovostjo je lahko zatrdil le, da v nobenem primeru ne zagovarja brezglavega povolilnega trošenja, v isti sapi pa napovedal obsežne investicije v izgradnjo novih domov.

Malo verjetno, je njegovo napoved pozneje komentirala večina medijev, saj denarja, ki bi ga Balls namenil za ta projekt, v prihodnjem mandatu skoraj gotovo ne bo več. Novinarjem Independenta, denimo, se zdi predlog nesmiseln, še posebej v primerjavi z drugimi vzporednimi projekti umika države iz gospodarstva. Za laburiste, pojasnjujejo pri časniku, je bistveno pomembnejša Ballsova napoved, da bo šel denar od prodaje bančnih deležev v celoti za poplačilo državnega dolga – med drugim zato, ker bo uresničljiva šele v prihodnjem mandatu.

Zanašanje na nasprotnike

Vsebinsko prazen Ballsov nastop je javnosti ponudil vpogled v strateško razmišljanje laburistov – v tvegano odločitev, da bodo svojo kampanjo zgradili na predpostavki, da konservativcem in liberalnim demokratom v naslednjih dveh letih ne bo uspelo zmanjšati proračunskega primanjkljaja. Ta strategija laburiste po nepotrebnem dela ranljive, na podoben način kot mobilizacija izključno levih volivcev, ki so stranko zapustili na zadnjih volitvah. Pri Financial Timesu v tem vidijo eno izmed ovir za vnovičen vzpon laburistov, še posebej, če bi liberalnim demokratom v naslednjih dveh letih po nekem čudnem spletu okoliščin uspelo uprizoriti prepričljiv preobrat.

Ob tem se zdi še kako pomemben javnomnenjski izplen Milibandovega nastopa v Manchestru. Na splošno navdušenje privržencev in liberalnih medijev se je vodja opozicije v torek predstavil kot diametralno nasprotje voditelja konservativcev in aktualnega premiera Davida Camerona. Njegov namen je bil jasen: javnosti dokazati, da je primeren kandidat za položaj ministrskega predsednika in sposoben voditi vlado skozi eno najtežjih obdobij novejše zgodovine. Pri tem je vztrajal, da lahko laburisti Britanijo obnovijo kot državo, v kateri se »nihče ne čuti zapostavljenega« in kjer odgovornost do družbe sega do njenega vrha. »Kjer patriotizem, zvestoba in predanost skupnim vrednotam tečejo po žilah vseh,« je dejal.

Notranji problem

Pred Milibandom je izjemno težka naloga: le eden od petih vprašanih volivcev namreč verjame, da ima kvalitete dobrega kandidata za premierski položaj. Še večja težava je morda to, da mu podobno nezaupanje izkazuje 42 odstotkov laburistov.

»Če se bo stranka ta teden izkazala za enotno in samozavestno, bo to zato, ker je velik del njenega članstva zaslepljen in prepričan, da je nasprotnik tako tekoč že izgubil volitve,« v komentarju za Daily Telegraph piše Benedict Brogan. Kot eno največjih težav laburistov vidi pretirano samozadostnost, ki je veliko bolj problematična kot pri konservativcih, ki so dolgo verjeli, da jih bodo Milibandovi pretekli spodrsljaji v nedogled obdržali na vrhu. Prepričani, da so prihodnje volitve tako rekoč že odločene, laburisti počnejo enako napako, ­zaključuje Brogan.