»Ubili so ljudi. Ubili so skale. Ubili so drevesa«

»Hoteli smo več svobode in vsaj malo dostojanstva, dobili pa smo bombe in smrt,« je povedal Ahmet, trgovec iz Azaza.

Objavljeno
28. avgust 2012 20.13
Boštjan Videmšek, poročevalec iz Sirije
Boštjan Videmšek, poročevalec iz Sirije

Azaz - Prebivalci mesta na severu Sirije so se še pred dvema tednoma počutili sorazmerno varno. Azaz so po hudem vojaškem porazu v spopadu s pripadniki Svobodne sirske vojske 20. julija zapustili vladni vojaki, nadzor nad strateškim mestom pa so prevzeli uporniki.

Azaz je postal ključna oskrbovalna točka - »uvoz« orožja in tujih borcev - frontne črte v bližnjem Alepu. Točno pred dvema tednoma se je režima predsednika Bašarja al Asada brutalno maščeval. Nad trgovsko mestece, od koder se stotine in stotine slabo oboroženih in kaotično vodenih pripadnikov Sirske svobodne vojske v družbi nekaj ducatov tujih borcev vsak dan še pred jutranjim svitom odpravijo na bojišča v Alepu, so 15. avgusta točno ob treh popoldan, bil je vrhunec muslimanskega svetega meseca ramadana, poleteli režimski bombniki. Kmalu so začeli sejati smrt. Pol tone težke bombe so določene dele od dolgotrajnih bojev že tako utrujenega in dodobra ranjenega mesta dobesedno zravnale z zemljo. Ubitih je bilo najmanj dvainštirideset ljudi; ranjenih 130. Nekaterih trupel še vedno niso našli.

»Takšne grozote je težko opisati ... Ne vem, kaj naj vam povem. Dva dneva po bombardiranju sem bil krvav. Na sebi sem nosil strjeno kri svojih sorodnikov. Svojih najbližjih. Še zdaj, dva tedna kasneje, ne morem verjeti, da se je to res zgodilo, tako grozljivo je bilo,« me je v središču Azaza ob neskončnih kupih ruševin, ki so jih lokalni moški in dečki sizifovsko rinili v velikansko goro ostankov nedavnega bombardiranja, nagovoril gospod Šahdou Danun. V letalskem napadu vladnih sil je izgubil sedemnajst sorodnikov. Med njimi očeta, brata in sestro. 500-kilogramska bomba mu je vzela preteklost, sedanjost in prihodnost. Njegov, od bolečine in obupa izmaličen obraz, ni skrival ničesar. Jokal ne bo nikoli več. Pozabil je, kdaj se je nazadnje smejal.

Mislili so, da je najhuje že za njimi

»Tekli so zadnji dnevi ramadana. Celotna četrt je počivala na svojih domovih. Zunaj je bilo peklensko vroče; tako kot danes. Čakali smo na večerjo. Nič ni kazalo, da bi nas lahko napadli. Teden pred tem je bil - kljub vsakodnevnemu granatiranju - miren. Mislili smo, da je najhuje že za nami. Potem sem zaslišal vojaško letalo.Udarilo je. Naslednje, kar se spomnim, je razpolovljeno telo sorodnice, ki ga je moč eksplozije po kosih vrgla v moje naročje. Kri. Prah. Strašen hrup. Kričanje. Vse se je rušilo. Preživeli smo bežali na vse strani in iskali ranjence. Mnogo ljudi je bilo pod ruševinami. Deset minut kasneje se je letalo vrnilo in le kak kilometer stran odvrglo še drugo bombo. Takrat sem že vedel, da je velik del moje družine, tudi najožje, mrtev,« je ob kupu ruševin stoično pripovedoval gospod Danun, sicer kovač, in iz žepa potegnil tri male fotografije. »Oče. Brat. Sestra. Ni jih več. Ne vem, zakaj mi je bog pustil živeti. Kaj naj zdaj počnem? Izgubil sem najbližje. Bomba je porušila celotno mojo posest- dom, vrt in delavnico. Denar je zgorel. Vse ostalo tudi. Zdaj spim pri preživelih sorodnikih. Prodal bom svoj oljčni nasad, ki se nahaja ob turški meji. Le tako bom lahko preživel in pomagal preživeti tudi ostalim,« je nadaljeval možakar, ki se ni želel fotografirati, saj se boji, da se bodo vladne sile vrnile na le navidezno osvobojeno območje in ga kaznovale. Tresočih rok je pokazal proti dečkom, ki so čistili »ostanke« bombardiranja, ki je uničilo celotno četrt. »Tu ni bilo ene same vojaške tarče ali česar koli podobnega. Ne razumem.

Kaj bo zdaj z nami?!,« se je vprašal Šahdou Danun in z razbeljenih ruševin stopil k oguljenemu in skrhanemu drevesu, ki mu je eksplozija odnesla krošnjo in veje, deblo pa mu je obarvala v belo. Pretresljiva podoba me je spomnila na prve fotografije iz Hirošime ali Dresdna. »Ko je Bašarjev oče Hafez pred tridesetimi leti v Hami pobil 20.000 ljudi, je javno dejal, da ne bodo preživeli ne ljudje, ne skale, ne drevesa. In tako nadaljuje tudi njegov sin. V Azazu je režim ubil ljudi, skale in drevesa,« je stari kovač potegnil trpko vzporednico.

»Borili se bomo do smrti«

»Hoteli smo več svobode in vsaj malo dostojanstva, dobili pa smo bombe in smrt. Zdaj se ne borimo več za višje cilje, ampak le za preživetje. Tu, v Azazu, je veliko ljudi zaradi bližine turške meje in bogate trgovske tradicije živelo zelo dobro, zato se dolgo niso želeli zoperstaviti režimu predsednika Bašarja al Asada. Po bombardiranju smo zdaj vsi enotni. Borili se bomo do smrti. Naša usoda je v božjih rokah,« mi je dejal lokalni trgovec Ahmet, ki je bombni napad preživel le zaradi srečnega naključja, saj je bil v času, ko je nad njegovo četrt priletel vladni bombnik, na obisku pri prijatelju. Od njegove hiše in trgovine je ostal le pesek. Eksplozija je bila tako močna, da je v celotni četrti za nekaj časa zmanjkalo kisika. Sila je ljudi, živali in stvari metala na vse strani. »Med ubitimi ni bilo niti enega samega pripadnika Sirske svobodne vojske, kjer se borijo naši sinovi. Zato so nas hoteli kaznovati.

Bojim se, da Bašar pripravlja veliko maščevanje. Bombniki se bodo kmalu vrnili,« je nadaljeval bradati trgovec in zatrdil, da v osemnajstih mesecih upora proti režimu v Azazu ni videl več kot deset tujih borcev. »No, da so nam na pomoč prišli tuji borci, med njimi tudi pripadniki Al Kaide, ni nikakršna pomoč. Tega ne moremo in niti ne želimo skrivati. Bili so edini, ki so nam bili pripravljeni pomagati. Na Ameriko in Evropo smo neuspešno čakali. Izdali ste nas. Pomoč smo nujno potrebovali. Kakršno koli in od kogar koli. Skrajne milice so sem prišle zaradi vas, ne zaradi nas. Zdaj smo pripravljeni na pomoč poklicati tudi Izraelce, naše naravne sovražnike. Gre za preživetje in zaveznikov si ne moremo izbirati,« se je v pogovor vključil pripadnik Svobodne sirske vojske. 23-letni učitelj angleščine in telovadbe Abdul Kadir, ki sem ga spoznal le dva dneva potem, ko se je po mesecu dni srditega bojevanja v Alepu vrnil na »krajše počitnice« v domače mesto, je jezen in razočaran: »Svet nas je pustil na cedilu. Umiramo pred vašimi očmi, a se nič ne premakne. Zmerjate nas s teroristi, v resnici pa nas silite, da to postanemo. Jaz nisem nikakršen skrajnež. Nasprotno - sem intelektualec s punco, ki je moral svoje prejšnje življenje zamenjati s frontno črto. Hvala.«