Učna ura iz kaj je prav in kaj narobe

Pariz – Nostalgije za boljšimi časi ni bilo menda še nikdar toliko in prav tako ne občutij, da se je zahodna družba znašla na brezpotju. Francoski minister za izobraževanje Vincent Peillon je v splošno jadikovanje zarezal z zamislijo, da bi v šoli znova poučevali moralo – laično moralo. Odzivi so burni.

V okviru šolskega predmeta, ki bi ga ocenjevali in bi bilo treba zanj primerno usposobiti pedagoge, bi šolarjem, od najmlajših do srednješolcev, morda že prihodnje šolsko leto predstavljali principe in vzorce lepega vedenja, kako v sodobni družbi harmonično živeti skupaj. Laična morala je hkrati dober primer iz besednjaka levega ministra, ki – kakor so opazili pri Mondu – veliko govori tudi o »zaupanju« in »uspehu vseh«. Za primerjavo: predhodnik Luc Chatel se je zatekal predvsem k izrazom, kot sta »avtonomija« ali »človeški viri«.

Laična morala, kakor jo razume Peillon, pomeni notranji vzgib in intimno obvezo, da bi delali prav, za družbo, zase in druge. Poučevali so jo menda že v Tretji francoski republiki (1870–1940), drugačna je od prava in po ministrovem prepričanju zagotovo sodi v šolo, pa čeprav se Francija morale, ki drži za roko tudi religije, v imenu laičnosti otepa kakor hudič križa. Pa to po njegovem prepričanju ni prav, kajti laičnost nikakor ne pomeni, da družbi ni mar za vrednote, za prevlado dobrega nad slabim, oliko in omiko. Šola kot eden od družbenih podstavkov in prostor za vprašanja in odgovore bi morala tovrstne premisleke, ki so v resnici premišljevanje o svobodi, še posebno spodbujati: o svobodi vseh vrst, svobodni zavesti, izbiri, pripadnosti, duhu.

Ministrova zamisel je povzročila nemalo hrupa, nanjo so se odzvali številni intelektualci. Nekdanji minister za šolstvo in filozof Luc Ferry, denimo, se je v intervjuju za Figaro strinjal, da je ideja sijajna – poučevati »laično moralo« v slogu časa, v katerem živimo, predavati o človekovih pravicah, o svobodi, ki jo prinaša emancipacija, spoštovanju življenja, in ob tem modno abstrahirati elemente jezika, naroda, religije in kulture je plemenito. A problem, ki se zdi nerešljiv, je, kako to početi, kako poučevati o vrednotah. S kratko učno urico ni mogoče popraviti, kar nam je civilizacijsko spodletelo.

Zgovoren primer, kako smo zabredli, je, kakor navaja filozof, odgovor francoskega trinajstletnika na šolski vprašanji Kaj ti je všeč? Česa ne maraš?: »Všeč mi je nogomet. Na maram Judov.« Nestrpnosti in predsodkov je preveč in so pregloboki, da bi jim boj lahko napovedali samo učitelji pri posameznem predmetu. Vprašanja o dobrem in zlu po Ferryju v mladih dušah v resnici zastavljajo velika dela književnosti in filozofije – kakovostno branje torej, pa tudi občutljiva kinematografija. In da ne bi laična morala ostala samo kozmetika francoske šole tretjega tisočletja, bi bilo treba predmet tudi ocenjevati. Seveda ni zahtevnejše naloge, kakor vrednotiti zavedanje, kaj je dobro in kaj slabo.

Podobno je tudi uradni govorec Francoske škofovske konference Monsignor Bernard Podvin za Journal du Dimanche podal zadržano stališče, v katerem svari, da bi utegnili laično moralo zmotno postaviti naproti religijam in te posledično osvetliti kot nekaj negativnega ali zastarelega. In vendar njihovega civilizacijskega prispevka, kakor izpostavlja, ni mogoče spregledati.

Hkrati ga begajo vprašanja, kdo bi predmet poučeval in kako sestaviti program, ki se tematsko nujno prekriva s filozofijo in državljansko vzgojo. Filozof Ruwen Ogien je še ostrejši, ko pravi za Libération, da ni v Peillonovi zamisli nič naprednega niti novega, saj o morali v šoli že sto let podobno hrepenijo vsi šolski ministri, z izjemo kratkega obdobja po maju 68. Nikomur doslej je še ni uspelo postaviti na urnik, kajti »projekt je avtoritaren, po formi popolnoma neusklajen z družbenim razvojem, s filozofskega stališča pa zmeden«.

Francozi so slišati mnogo manj zadržani od intelektualcev, ki se zdaj z vseh zornih kotov poglabljajo v ministrov predlog in v samo definicijo izraza laična morala. Za navadne ljudi je zadeva preprosta in odgovor na dlani: po nedavni raziskavi Ifopa jih pobudi pritrjuje kar 91 odstotkov, 48 odstotkov med njimi z navdušenjem.