Ujeti v navzkrižnem ognju

Spopadi v Libiji, ki hodi po robu drugega kroga velike državljanske vojne, so močno prizadeli najbolj občutljiv del prebivalstva že osem let padle države – begunce in migrante, ki v strahotnih razmerah mesece in mesece čakajo na morebitno pot čez Sredozemlje v države južne Evrope.

Potem ko se je uporni general Halifa Haftar s svojimi enotami iz Libijske nacionalne vojske približal Tripoliju in so južna predmestja libijske prestolnice postala prva frontna črta lokalne, regionalne in globalne vojne za nadzor nad nafto in geostrateško izjemno pomembnim ozemljem, se je več deset tisoč v Libiji ujetih beguncev in migrantov znašlo v navzkrižnem ognju.
 

Suženjsko-tihotapska taborišča

Begunci in migranti – to velja predvsem za državljane afriških podsaharskih držav – so v Libiji, kjer je ogromno rasizma, že tako ali živeli v grozljivih razmerah. V državi uradno obstaja šest taborišč, kamor libijske obalne straže in tihotapske združbe, največkrat tesno povezane z vlado narodne enotnosti v Tripoliju in uporniškimi milicami še iz časov upora proti polkovniku Moamerju Gadafiju, vračajo ljudi, ki so jih ujeli na morju – v bližini libijske obale. In to v (dveletnem) dogovoru z Evropsko unijo, ki libijskim kriminalnim milicam – prek popolnoma nekompetentne in bolj ali manj klinično mrtve vlade v Tripoliju, ki pa jo podpirajo Združeni narodi – plačuje desetine milijonov evrov, da begunce in migrante ali zadržujejo na svojem ozemlju ali pa jih prestrežejo na morju in vračajo v omenjena taborišča. Libijska obalna straža je – v sklopu dogovora z EU – lani v morju prestregla 15.000 beguncev in migrantov.



A to nikakor niso le »begunska taborišča«. Obenem so zapori in sužnjelastniški kampi, od koder si tihotapske združbe med seboj in tudi lokalnim poslovnežem prodajajo delovno najbolj zmožne ljudi, hkrati pa jih več tisoč držijo v brutalnem razmerju večnega dolga. Ogromno je nasilja, tudi spolnega. Videoposnetki in poročila, ki prihajajo iz taborišč, so srhljivi, skoraj neverjetni, a so, med drugim, tudi neposredne evropske (proti)begunske in (proti)migrantske politike.

Z izbruhom novega vala spopadov, najhujšega po letu 2011, se je stanje stvari za ljudi na begu pred vojnami, nasiljem, revščino, totalitarnimi režimi in posledicami podnebnih sprememb še precej poslabšalo. Številni begunci so bili nasilno mobilizirani v različne milice. Zaradi spopadov je pot čez Sredozemlje skoraj nemogoča, večina ljudi na begu pa se, potem ko so enkrat preživeli pekel sahelskih begunskih poti, prostora popolnega brezvladja in najbolj brutalnih oblik socialnega darvinizma, nikakor ne more (ali noče) vrniti domov. Predsednik vlade narodne enotnosti Fajez al Saraj pa, na drugi strani, svetu – predvsem Evropi – grozi, da bo, če ga ta ne podpre, čez Sredozemlje krenilo proti Italiji več sto tisoč beguncev in migrantov.
 

Nujnost evakuacij(e)

Agencija Združenih narodov za begunce (UNHCR), ki mednarodno skupnost poziva, naj se aktivno vključi v reševanje beguncev, je sicer minuli teden iz libijskih taborišč evakuirala v Italijo 146 beguncev, med njimi je bilo 46 otrok brez spremstva staršev. V prihodnjih dneh naj bi sledilo še več podobnih reševalnih akcij. »Evakuacija je bila ključna za preživetje ljudi, ki se v Libiji srečujejo z resnimi grožnjami in nevarnostmi. Ključno je, da se v reševanje beguncev, ki so ujeti v konfliktu, vključijo tudi druge države. Če bomo pogledali stran, bi to lahko imelo tragične posledice,« je v četrtek izjavil Filippo Grandi, visoki komisar ZN za begunce. Po podatkih UNHCR naj bi bilo še posebej ogroženih 3300 ljudi, ki so v zaporih v neposredni bližini bojišč. »Nevarnosti za begunce in migrante v Tripoliju nikoli niso bile večje, kot so trenutno,« pravi Matthew Brook, namestnik vodje misije UNHCR v Libiji. »Ključno je, da ogrožene begunce spustijo in evakuirajo na varno,« dodaja. K reševanju v Libiji ujetih ljudi na begu je pred tednom dni pozval tudi papež Frančišek.