Ukradeni otroci, 
od ideologije do trgovine

Potem ko so bili pod diktatorsko taktirko Francisca Franca, kakor, med drugimi, zatrjuje nekdanji preiskovalni sodnik Baltasar Garzón, mnogi novorojenčki odvzeti »rdečim« staršem, se zdaj razkriva, da je »zdravniško-cerkvena« mafija nadaljevala svoje umazane posle vse do devetdesetih let preteklega stoletja. Po nekaterih podatkih je bilo domnevno ukradenih več kot 130.000, morda celo 300.000 dojenčkov.

Lansko pomlad odstavljeni sodnik Baltasar Garzón, neomajno vztrajen v svojem (mednarodnem) boju za človekove pravice, je pred dobrima dvema letoma Španijo dregnil tam, kjer jo močno boli: opozoril je na zločine proti človečnosti, storjene med državljansko vojno in po njej, med diktaturo Francisca Franca. Ob tem je kolege preiskovalne sodnike pozval, da se med proučevanjem primerov ljudi, izginulih v množičnih grobiščih, osredotočijo tudi na usode otrok, ki so bili ukradeni »rdečim« staršem. Odprl je bolečo rano iz polpretekle zgodovine, pri čemer se je opiral na raziskave zgodovinarja Ricarda Vinyesa, soavtorja knjige Los niños perdidos del franquismo (2003), mediji, tudi tuji, pa so začeli razkrivati zgodbe in pričevanja posameznikov, ki jih je režim v svojem ideološkem boju proti marksistično-komunističnemu virusu trgal iz rodnega okolja: trpal jih je v sirotišnice, nad katerimi je bedela cerkev, ali posadil v novo družinsko okolje, prijazno do režima. Kakor se je potrdilo, so mnogim ukradenim otrokom, rojenim pozneje ubitim ali prebeglim staršem, pa tudi zaprtim materam, spremenili ime, jim odvzeli (prvotno) identiteto, tako za vselej pretrgali vezi z matično družino, jih krstili in prevzgojili. Podlaga za početje je bil zakon iz leta 1939, po katerem je država prevzela skrb za otroke, rojene pod oznako X (torej mamam, ki so otroka zapustile takoj po porodu in so zahtevale anonimnost), medtem ko je dekret iz leta 1940 narekoval zaščito otrok, katerih vzgoja bi v rodnem okolju utegnila biti »moralno sporna«.

Trgovina z otroki

Pred kratkim so začeli opozarjati še na dodatno plat črne zgodbe o otrocih, žrtvah frankizma: ideološka praksa množičnega odvzemanja novorojenčkov »nepravim« staršem da se je ohranila še dolgo po diktatorjevi smrti leta 1975. Menda je segla celo v devetdeseta leta preteklega stoletja, spremenila pa je značaj: ideološki naboj so zamenjala dobičkonosna vodila. Pravo trgovino z otroki je vzpostavilo razvejeno omrežje ginekologov, bolniških sester, babic, taksistov, odvetnikov in tudi cerkvenega osebja, redovnic in duhovnikov. Kakor prikazuje dokumentarna nadaljevanka Fábrica de bebés (Tovarna otrok), ki jo je novembra in decembra lani predvajala televizija El Mundo, sta, med drugim, močno omadeževani madridski kliniki Santa Cristina, kjer je velik del posla domnevno opravljala redovnica Maria, in tudi porodnišnica San Ramón, kjer je bil delež mrtvorojenčkov v preteklosti (za mnoge sumljivo) povečan. Kakor je brati, so porodnicam navadno povedali, da je dojenček umrl, a še preden bi spraševale naprej, so jim zatrdili, da so poskrbeli za njegov pokop v skupinski grob. Po predvidevanjih sodnika Garzóna, o čemer pišejo tudi francoski mediji, Libération, na primer, je bilo med letoma 1940 in 1990 v več deset španskih porodnišnicah odvzetih od približno 136.060 do 152.230 zdravih novorojenčkov. Odvetnik Enrique Vila je (za Monde) pred kratkim zatrdil, da je primerov kraje otrok in nezakonitih posvojitev morda tudi do 300.000. Povečini so se rodili mladoletnim ali samskim ženskam oziroma neizobraženim parom iz skromnega okolja.

Povezovanje ukradenih otrok

Čedalje več španskih posvojencev in tudi drugih odraslih Špancev se zdaj sprašuje, kakšna je resnična plat zgodbe, ki jo poznajo o sebi, kdo so njihovi biološki starši, morebitni pravi bratje in sestre, koliko so zanje odšteli posvojitelji. Leta 1973 rojeni Belen, katere življenjsko pot so predstavili v Libérationu, je uspelo od krušnega očeta izvleči le to, da je plačal toliko, kolikor je bilo tedaj vredno manjše stanovanje. Nekateri iščejo odgovore skupinsko v okviru Platforme za ukradene otroke, denimo, ali v združenju ANADIR (Nacionalno združenje žrtev nezakonitih posvojitev), mnogi se povezujejo spletno, v internetnih socialnih omrežjih, številni so, potem ko so ugotovili, da že desetletja živijo s ponarejenimi dokumenti, že vložili tožbe oziroma jih sestavljajo. Za zdaj povečini menda neuspešno in z zavestjo, da pot do resnice ne bo lahka, končno je bil lani suspendiran kar sodnik Baltasar Garzón, obtožen, da je v svojem človekoljubnem boju presegel svoje pristojnosti in kršil zakon o amnestiji iz leta 1977. Zakon iz leta 2007 o zgodovinskem spominu, ki sicer priznava žrtve državljanske vojne in povojne diktature, se do fenomena ukradenih otrok ne opredeljuje.