Umor novinarja je razkril hipokrizijo svetovne diplomacije

Gnusni umor savdskega novinarja Džamala Hašodžija na konzulatu Savdske Arabije v Istanbulu 2. oktobra je povzročil silovit – seveda bolj ali manj verbalni – odziv mednarodne skupnosti. Toda mučenje in razkosanje novinarja, nekoč tesno povezanega s savdskim dvorom, je skrajno hipokritsko svetovno diplomacijo »zmotilo« iz estetskih in ne etičnih razlogov.

Le kako si je mogoče drugače razložiti, da številni umori novinarjev – po podatkih Novinarjev brez meja nikoli nismo bili bolj načrtno napadani kot v iztekajočem se letu – po svetu, tudi v Evropski uniji, niso vzbudili skoraj nobene pozornosti? Džamal Hašodži, ki je bil tudi državljan Združenih držav, med drugim je redno pisal kolumne za Washington Post in vpliven spletni portal Middle East Eye, je obisk savdskega konzulata najavil dva tedna vnaprej – potreboval je dokumente za poroko. Savdski diplomati v Turčiji so mu določili datum obiska in ga, kot se spodobi, vljudno vprašali po zdravju in družini. Za dolgoletnega novinarja, ki ga je savdski kralj pred leti poslal v Afganistan, kjer naj bi prepričal Osamo bin Ladna, izgubljenega savdskega sina, da se odpove terorizmu in vrne v varen objem savdskega dvora, je bil obisk konzulata rutinska obveznost.

MbS in pozabljena vojna v Jemnu

Za savdske oblasti – na čelu s prestolonaslednikom Mohamedom bin Salmanom (MbS), ki si je v zadnjih dveh letih, tudi z brutalno silo in eksekucijami, podredil skoraj vse vzvode oblasti v naftni kraljevini – je bil obisk do oblasti v Riadu čedalje bolj kritičnega pisca vse prej kot »še en dan v pisarni«. Hašodži, sicer odkriti podpornik reform mladega prestolonaslednika, je v zadnjem letu življenja večkrat kritično ocenil način lotevanja reform zdaj že zloglasnega MbS. Prestolonasledniku, ki je savdski dvor – ta v najbolj razširjeni obliki šteje kar 30.000 ljudi – sistematično očistil posameznikov, ki so dvomili o njegovi popolnosti, je to zadoščalo, da je enega izmed najslavnejših savdskih novinarjev, ki ga nikakor ni (bilo) mogoče označiti za disidenta, uvrstil na listo za odstrel. Dobesedno. Ena od tem, o kateri je kritično pisal pokojni Hašodži, je bila savdska vloga v jemenski vojni, ki je dobila velikanski pospešek ravno z začetkom savdskega bombardiranja pred tremi leti. Razkosanje Jemna je z ameriško in britansko vojaško, orožarsko, finančno in politično podporo ter aktivnim vojaškim sodelovanjem Združenih arabskih emiratov in Egipta organiziral in vodil prav MbS ter eno od najbolj sušnih in revnih držav na svetu spremenil v množično grobišče in hiralnico hkrati.

MbS, človek, ki v Savdski Arabiji, eni izmed glavnih izvoznic nafte in uvoznic orožja, kar je skrajno eksploziven ekonomsko-geostrateški koktajl, odloča tudi o najmanjših podrobnostih, je sklical ekipo 15 telesnih stražarjev, najvplivnejših (in, bojda, zaupanja vrednih) obveščevalcev ter forenzikov in jih poslal v akcijo. Navodila so bila jasna. In naloga je bila opravljena. Glede na izkušenost savdskih oblasti z ugrabitvami in umori lastnih državljanov ter sorazmerno veliko politično tveganje za Mohameda bin Salmana in njegov ožji krog, če bi se med operacijo umora novinarja karkoli izjalovilo, bi moralo biti dejstvo, da je del operacije potekal tako rekoč v neposrednem prenosu, naravnost šokantno. A le, če odmislimo možnost, da je nekdo iz dodobra »premešanega« vrha savdskega dvora prestolonaslednikovo turško eskapado izkoristil za maščevanje. In kandidatov za maščevanje – vključno s kraljem Salmanom, ki ga je njegov nečak z dejanji in svojim vedenjem večkrat resno ponižal – je (bilo) v Riadu kar nekaj.

Obračun znotraj savdskega dvora

Kot se je kmalu uradno pokazalo, MbS in njegovi izbranci niso edini – skoraj gotovo – vedeli, kaj se pripravlja. Kamere turške varnostno-obveščevalne službe MIT so od njihovega prihoda na istanbulsko letališče spremljale vsak njihov korak: edino, kar je ob koncu dneva umanjkalo, je bil videoposnetek grozljivega mučenja in razkosanja v prostorih savdskega konzulata. Savdski obveščevalci niso ne tako nesposobni ne naivni – že nekaj dni po tem, ko je zgodba o Hašodžijevem umoru množično polnila naslovnice svetovnih časopisov in je Mohamed bin Salman postal tarča (estetskega, ne etičnega!) gneva, so se med novinarji in diplomati razširila ugibanja, da so v Istanbulu dobesedno prek Hašodžijevega (razkosanega) trupla obračunali znotraj savdskega dvora, v katerega je Turčija v želji po oslabitvi Mohameda bin Salmana, resnega konkurenta Recepu Tayyipu Erdoğanu za vodilnega človeka sunitskega dela muslimanskega sveta, privolila z neopisljivo lahkoto.

Letos umrlo največ novinarjev v tem tisočletju

Turčija, v kateri je po podatkih Novinarjev brez meja zaprtih (daleč) največ novinarjev na svetu, je po Hašodžijevem umoru čez noč postala glasnica krivic, ki se dogajajo novinarjem, obenem pa je strahoten in strahopeten zločin na savdskem konzulatu izkoristila za izboljševanje svojega geostrateškega položaja – ta se bo v prihodnjih tednih in mesecih, ko bodo ameriški vojaki in marinci zapustili kurdska ozemlja v Siriji, še izboljšal. Podobno kot se ZDA vedejo do kurdskega vprašanja v Siriji, so se na čelu s predsednikom Donaldom Trumpom odzvale tudi na brutalnost savdskega dvora – hipokritsko in oportunistično. Kljub burnemu odzivu senata in malce povišani retoriki v Beli hiši je na koncu, predvidljivo, prevladala tesna in vseobsegajoča naftno-orožarsko-geostrateška vez med Washingtonom in Riadom, v kateri (in zaradi katere) je že desetletja dovoljeno čisto vse, tudi nepredstavljivo. Podobno je mogoče trditi o Veliki Britaniji in Franciji.

Fraza »posel kot po navadi« je bila redkokdaj tako natančna. In dobesedna.