Odšel »klavec« s Tiananmena

Umrl je nekdanji kitajski premier Li Peng. Dolgo ga je spremljal vzdevek »klavca«, Lee Cheuk-yan, sekretar hongkonškega Združenja za podporo patriotskemu demokratičnemu gibanju na Kitajskem, pa ga je imenoval za »grešnika tisočletja«. Tuji mediji poročajo, da je umrl včeraj, menda zaradi bolezni, v preteklosti se je boril z rakom na mehurju. Star je bil 90 let. S političnega parketa se je umaknil leta 2003 (do takrat je opravljal funkcijo predsednika skupščine), toda njegov vpliv znotraj Komunistične partije je ostal velik.

Temu se je lahko zahvalil, da se ni nikoli načelo vprašanje korupcije v času gradnje jeza Treh sotesk na reki Jangce, enega izmed megalomanskih projektov v času, ko je bil Li na čelu centralne vlade. Njegova žena je vodila korporacijo, ki je bila zadolžena za jez, vreden več kot 25 milijard dolarjev. Vse strokovne pripombe glede preselitve več kot 1,2 milijona ljudi in ekoloških posledic postavitve takšnega jeza so bile povsem prezrte.

Otroštvo je preživel v senci Zhou Enlaija, prvega kitajskega premierja, ki je bil na položaju skoraj tri desetletja in ob Mao Zedongu eden od vodij kitajske komunistične revolucije. Li se je rodil leta 1928 v provinci Sečuan, po smrti njegovega očeta leta 1931, ki so ga razglasili za mučenika revolucije, pa ga je kot triletnega posvojil Zhou.

Član komunistične partije je postal s 17 leti, ki ga je leta 1948 poslala v Moskvo za sedem let na študij hidroenergije. Po vrnitvi na Kitajsko se je hitro vzpenjal v ministrstvu za energetiko, kjer je bil tudi minister.

Med letoma 1980 in 1990 je na Kitajskem zasedal visoke položaje, do leta 1998 je opravljal funkcijo premierja. Zloglasni vzdevek si je prislužil zaradi vloge v pokolu na Trgu nebeškega miru, ko je komunistična oblast leta 1989 vojakom dovolila streljati na študente. 

Potem ko so množice delavcev in drugih pod vodstvom študentov vztrajale več tednov na Trgu nebeškega miru v Pekingu in zahtevali demokratične spremembe, je Li 20. maja 1989 razglasil vojno stanje. Dva tedna kasneje je vojska krvavo končala proteste. Število ubitih je še danes neznanka. Po uradnih podatkih kitajskih oblasti je bilo ubitih 241 ljudi, od tega 36 študentov, medtem ko oporečniki trdijo, da je bilo ubitih več tisoč ljudi.

Li Peng je svoje dejanje kasneje zagovarjal kot »nujen ukrep«, poroča BBC. Kitajske oblasti pa še vedno vztrajajo, da so protesti leta 1989 ogrozili vladavino komunistične partije in jih je bilo treba zatreti, da bi ohranili politično stabilnost in gospodarske reforme.



Ob novici o Pengovi smrti so pri kitajski tiskovni agenciji zapisali, da je bil Li »zvest komunistični vojak, predan revoluciji ter izjemen vodja stranke in države.«

Li, ki sodi v mlajšo generacijo kitajskih voditeljev, ki niso sodelovali v revoluciji, je sicer v svoji biografiji leta 2014 zanikal, da bi ga Zhou posvojil. Pojasnil je, da so otroci mučenikov in drugih zaslužnih komunistov Zhouja in njegovo soprogo klicali »stric in teta«. Je pa užival privilegiran status.

»Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje.«

Li Pengov starejši sin Li Xiaopeng je minister za promet, njegova hči Li Xiaolin pa je bila podpredsednica ene od največjih energetskih korporacij – Datang vse do upokojitve lansko leto.
 
Li Peng je bil eden od prvih tehnokratov v vrhu partijske piramide. Zanj je bila zunanja politika splet preprostih postulatov. Za kitajsko-ameriške odnose je menil, da »ne morejo biti niti zelo dobri niti zelo slabi«, nekdanjim komunističnim državam Vzhodne Evrope pa je sporočil: »Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje.«
 
Slovenijo je obiskal junija 2000 kot voditelj najvišjega zakonodajnega telesa.