Unija zaostrila sankcije proti Siriji

Zunanji ministri Evropske unije so okrepili pritisk na Damask, a zavrnili možnost vojaškega posega.

Objavljeno
14. november 2011 12.06
Posodobljeno
14. november 2011 12.21
Božo Mašanović, zunanja politika
Božo Mašanović, zunanja politika
Bruselj − Dva dni po Arabski ligi, ki je zaradi krvavega zatiranja demonstracij proti predsedniku Bašarju al Asadu zamrznila članstvo Sirije v organizaciji, je tudi EU z razglasitvijo dodatnih sankcij okrepila politični pritisk na Damask.

Z današnjim sklepom zunanjih ministrov so seznamu 56 sirskih osebnosti, ki jim je prepovedan vstop na ozemlje Unije, njihovo imetje pa je zamrznjeno, dodali še 18 odgovornih za kratenje človekovih pravic v državi, ki jo pretresajo nemiri. Na seznamu je odslej torej 74 imen, poleg tega pa je zamrznjeno še imetje 19 podjetij, tudi komercialne banke Sirije.

Svet EU je na bruseljskem srečanju hkrati prepovedal izplačilo preostalih posojil evropske investicijske banke (EIB), ustavljena pa je tudi tehnična pomoč Damasku pri izvedbi javnih projektov. Od kakih ducat predvidenih posojil v skupni vrednosti 1,37 milijarde evrov, predvsem v energetskem sektorju, je EIB doslej izplačala Siriji 560 milijonov.

Unija je pripravljena navezati stike s člani opozicijskih gibanj, ki nasprotujejo nasilju in se zavzemajo za demokratične vrednote, kot je Sirski narodni svet (SNS), od OZN pa je zahtevala, naj priskoči na pomoč civilnim žrtvam represije, ki traja že osem mesecev, v tem času pa je bilo po podatkih svetovne organizacije ubitih že več kot 3500 protestnikov. Po mnenju Alaina Juppéja bi morali proučiti možnosti za zaščito civilnega prebivalstva, vendar Rusija in Kitajska nasprotujeta resoluciji, ki bi obsodila nasilje v Siriji, in tako tudi vsakršni pobudi za pomoč ogroženim iz tujine.

Sirija ni primerljiva z Libijo

»Vojaški poseg, ki bi od blizu ali daleč spominjal na libijski primer, ni na dnevnem redu,« je še poudaril vodja francoske diplomacije. Tudi Šved Carl Bildt se je zavzel za napotitev opazovalcev svetovne organizacije ali humanitarne misije, za katero pa bi potrebovali privolitev režima v Damasku. Da posredovanje, kakršno je mednarodna koalicija sprožila v Libiji, ne pride v poštev, kaže tudi odziv visoke predstavnice Catherine Ashton, ki je v Bruslju poudarila, da položaj v Siriji »ni primerljiv« z libijskim, očitno pa je, da namerava Unija pobudo za morebitne ukrepe, predvsem v OZN, prepustiti Arabski ligi.

Razmere na pogorišču nekdanje džamahirije se medtem izboljšujejo, o čemer priča imenovanje novega premiera Abdurahima el Keiba, ki naj bi kmalu imenoval člane prehodne vlade, normalizacija položaja pa bi omogočila tudi odmrznitev libijskega imetja na ozemlju skupnosti. Unijo pa skrbijo poročila o kratenju človekovih pravic in kršitvah mednarodnega humanitarnega prava, predvsem maščevanje nad političnimi nasprotniki in zunajsodne usmrtitve. Zato so zunanji ministri pozdravili zavezo libijskih oblasti, da bodo preprečile takšna dejanja ter sprožile preiskave proti odgovornim za incidente. Unija svari Libijce tudi pred preprodajo orožja in vojaške opreme, še zlasti prenosnih protiletalskih raket in kemičnih bojnih sredstev iz zalog Gadafijeve vojske.

»Ne verjamem, da bi bil vojaški poseg upravičen ali potreben«, je še pred razpravo o Iranu dejal Carl Bildt, ki v diplomaciji vidi »edino možno pot«. Tudi po prepričanju Luksemburžana Jeana Asselborna razmišljanje o vojaškem odzivu na jedrski program Teherana »ne bi prineslo ničesar«. V očeh Alaina Juppéja bi poseg lahko povzročil še večjo škodo, saj bi »nas potisnil v neobvladljivo spiralo«, njegov nemški kolega Guido Westerwelle pa je v podobnem tonu take razprave zavrnil kot »kontraproduktivne«. Vojaške opcije ne odklanja predvsem Velika Britanija. »Ne pozivamo k vojaški akciji niti se zanjo ne zavzemamo«, je dejal minister William Hague, »vendar morajo vse možnosti ostati na mizi«.

V najkrajšem od pol ducata sklepov, ki so posvečeni še Tuniziji, Somaliji, Afriškemu rogu in Afganistanu, so zunanji ministri sicer obsodili širjenje iranskega programa bogatenja urana in Teheran pozvali k doslednemu sodelovanju z IAEA, hkrati pa so razmišljanje o »novih in okrepljenih ukrepih« proti Iranu preložili do naslednjega posveta.