Tiskane izdaje
New York - »Vsi dobro veste, da sem prišel sem kot grešnik, odhajam pa kot svetnik. Vzemi me domov, Jezus. Vzemi me domov, Gospod. Vse vas ljubim. Pripravljen sem,« so bile zadnje besede 54-letnega Marvina Wilsona, preden so mu v torek zvečer vbrizgali smrtonosno dozo na Danskem izdelanega pomirjevala Pentobarbital.
A temnopolti Wilson, ki je bil obsojen, da je leta 1992 umoril policijskega informatorja, ni postal le sedmi obsojenec, ki so ga letos usmrtili v Teksasu. V žalostno pravosodno zgodovino te zvezne države, v kateri so od leta 1976 izvršili kar 483 smrtnih kazni, se bo vpisal zato, ker so ga usmrtili kljub temu, da so mu namerili zgolj 61 enot inteligenčnega količnika. Tisti, ki pri merjenju IQ doseže rezultat, nižji od 70, velja za duševno zaostalega človeka oziroma človeka, ki je na ravni mentalnega razvoja petletnega otroka, ameriško ustavno sodišče pa je leta 2002 razsodilo, da je usmrtitev takšnih ljudi v nasprotju z osmim ustavnim dopolnilom, ki prepoveduje kruto in neobičajno kaznovanje. A hkrati je najvišja sodna instanca v državi odločanje o tem, kdo ustreza opredelitvi duševno zaostalega človeka, prepustila posamičnim zveznim državam. Ker je teksaško sodišče razsodilo, da so Wilsonu napačno izmerili IQ, zvezno prizivno sodišče pa o razveljavitvi te sodbe ni hotelo odločati, je bila Wilsonova usoda zapečatena.
»Po razsodbi ustavnega sodišča veliko mentalno omejenih ljudi po vsej državi niso usmrtili. A to ne velja za Texas. Tam so iznašli svoje kriterije, ki niso plod dognanj znanstvene skupnosti. Tako se že desetletja upirajo odločitvam ustavnega sodišča o kaznovanju duševno prizadetih,« pravi Richard Deiter, ki vodi washingtonski Informacijski center o smrtni kazni.
