Usoda sirskih begunskih otrok ne zanima nikogar

V Antakyi poteka projekt begunske šole za 2500 sirskih otrok. Boj za sirsko prihodnost ima tudi močne kulturne primesi.

Objavljeno
12. september 2013 17.45
Boštjan Videmšek, poročevalec
Boštjan Videmšek, poročevalec

Antakya – Golsan Alsham je skromna Turkinja sredi tridesetih. V revni četrti Antakye vodi frizerski salon Lady Hands. V soboto dopoldan je bila na smrt utrujena. »Skoraj nič nisem spala. Do začetka pouka v osnovni in srednji šoli za sirske begunce je le še deset dni, še vedno pa čakam na potrdilo, da bo turški Rdeči polmesec plačal najemnino za stanovanjsko poslopje, kjer se bo odvijal pouk.«

»Če se to ne bo zgodilo v naslednjih dveh dneh, lahko projekt, ki sem ga pripravljala osem mesecev propade. In to tik pred začetkom,« je dejala med nervoznim kajenjem. Golsan sirskim beguncem, ki jih je v Turčiji že več kot pol milijona, v Antakyi pa jih je več deset tisoč, pomaga že od prvih dni vojne. V njenem salonu že dolgo delajo samo Sirke. A ves čas je želela storiti »nekaj več«. Še posebej, ko je po mestnih parkih, na avtobusnih postajah in po zapuščenih hišah opazovala stotine in stotine otrok, ki so v vojni ostali brez vsega. Mnogi tudi brez staršev. Številni so prisiljeni beračiti.

»Končala sem le osnovno šolo. Vedno sem si želela študirati, a to iz različnih razlogov ni bilo mogoče. Hitro sem morala začeti delati. Ko gledam sirske otroke, ki na ulicah in v begunskih taboriščih izgubljajo svoje otroštvo – in svojo prihodnost – me boli srce. Resnično nisem hotela biti le opazovalka. Takih ljudi je preveč. Odločila sem se, da bom storila vse, kar je v moji moči, da organiziram odprtje šole za sirske begunce,« mi je povedala Golsan in otožno dodala, da sama nima otrok.

Pozimi je začela svojo (ne)mogočo misijo. Hodila je od pisarne do pisarne, od podjetja do podjetja. Obiskala je tudi guvernerja province Hatay in župana Antakye. Za svoj »šolski« projekt je dobila načelno podporo. Sčasoma se je nabralo tudi nekaj denarja – čeprav ga je večina še vedno shranjenega v obljubah. S pomočjo prijateljev je v bližini avtobusne postaje našla primerno lokacijo: veliko stanovanjsko poslopje, v katerem bo – če bo vse v redu s plačilom najemnine – pouk stekel že naslednji teden. Potekal bo v treh nadstropjih hiše. V kar sedeminpetdesetih malih učilnicah. V dveh izmenah bo pouk v osnovni in srednji šoli obiskovalo najmanj 2500 (!!!) sirskih otrok, ki so že registrirani v »šolski imenik«. Pouk bo brezplačen. Tudi učitelji bodo vsi po vrsti sirski begunci in begunke. Kar dvesto se jih je prijavilo na testiranja, na katerih je pri izbiri kandidatov poleg znanja odločala tudi njihova socialna ogroženost.

Gre za prihodnost Sirije

»Mislim, da ravno z omogočanjem šolanja lahko otrokom iz Sirije najbolj pomagamo. V resnici seveda ne gre le za otroke. Gre za prihodnost Sirije. Vojna traja že dve leti in pol. Vedno huje je. Še dolgo se ne bo končalo. Šole v Siriji so ves ta čas večinoma zaprte. Celotna generacija otrok bo ostala brez izobrazbe. To je za prihodnost zelo slabo,« je ob že peti skodelici čaja dejala frizerka s humanitarno misijo.

Njena prijateljica Fatma Inceruh, sirska prevajalka, ki že dlje časa živi v Turčiji, njen brat in svakinja pa sta na drugem koncu Turčije prav tako vključena v šolanje sirskih begunskih otrok, je dodala, da je izobrazba ključ svobodne Sirije: »Ne poteka le klasična vojna. Poteka tudi ideološka, religiozna in kulturna vojna. Ta je prav tako zelo krvoločna in brezkompromisna. Tudi tu poskušajo islamisti, ki imajo na voljo ogromno denarja, prevzeti upor in glavno vlogo. Nas, liberalne aktiviste, stiskajo v kot. Pri tem jim obilno pomagajo zalivske države. Pa tudi zahod, kjer mediji ves čas ponavljajo, da se je upor popolnoma islamiziral. Ni res! Veliko nas je, svobodoljubnih in sekularnih ljudi. Le poslušati bi nas morali. Zaradi tega, ker nas ne, je Sirija tam, kjer je. Sama to najbolj čutim v šoli, ki jo vodita moj brat in svakinja. Večino stroškov plačujeta sama. Pomoč islamistov – to je bila njihova politična igra – sta zavrnila. Uradna sirska opozicija jima je dala le 1500 evrov. Usoda otrok ne zanima nikogar. Zanima jih le, kako bodo lahko najbolje unovčili njihovo tragedijo. In to s svojimi manipulacijami in metafizičnimi lažmi in zalivskim denarjem najbolje uspeva prav skrajnim islamistom. To je tragedija. Nočemo, da bi naši otroci odraščali v takšnem okolju.«

Golsan je večino otrok, ki bodo kmalu sedli v šolske klopi in na stole, ki jih je bodoča »šolska menedžerka« nabirala po vsej Antakyi, spoznala v živo. »Ogromno je globoko travmatiziranih. Potrebovali bi tudi psiho-socialno pomoč, a tega si ne moremo privoščiti. Treba je skrbeti zanje. Ves čas,« je dodala osamljena borka, ki se ji ves čas porajajo nove in nove ideje. S Fatmo med drugim razmišljati, kako bi s pomočjo humanitarnih organizacij nekje ob turški sredozemski obali najeli velik kos zemlje, ki bi lahko – ob primernem plačilu seveda – obdelovale sirske begunke, tako da bi lahko del begunske skupnosti postal vsaj približno samooskrben. Hrana bi bila – med drugim – namenjena tudi 2500 otrokom v begunski šoli v Antakyi.