Tiskane izdaje
Boris Tadić je izjavil, da mora biti Srbija nosilka politike, ki se bo v regiji bojevala proti fašizmu ter ideologiji zla in nasilja, da bi lahko na Zahodnem Balkanu zagotovili resnično spravo. Po njegovih besedah takšna temeljna opredelitev Srbije in srbskega naroda ni pomembna samo zato, ker so bili Srbi skozi zgodovino prepogosto žrtve zla in nasilja, temveč tudi zaradi sprave v regiji in poskusov revizije druge svetovne vojne.
Ker so bili poleg Srbov največje žrtve morišča v Jajincih, kjer je bila osrednja slovesnost, Romi in Židje, je zagotovil, da bo Srbija pomagala Romom, ki so še vedno pogosto žrtve segregacije, da uveljavijo lastno kulturo. Zavzel se je za prepoved objave knjig z antisemitsko vsebino in poudaril, da se je Srbija z deklaracijo o Srebrenici opravičila in izrazila obžalovanje za napake in zločine, ki so jih posamezniki zagrešili v imenu srbskega naroda.
Notranji minister Dačić je opozoril, da je ideja o uniji evropskih držav nastala kot logična posledica zmage nad fašizmom, h kateri je prispevala pomemben delež tudi Srbija, sodobni integracijski procesi pa so najpomembnejši mirovni proces v zgodovini evropske celine. Kot je še poudaril, se je Srbija kot porok miru v regiji opredelila za polnopravno članstvo v družini evropskih narodov. Sklenil je, da so številne žrtve druge svetovne vojne neposredna posledica ideologije nestrpnosti in sovraštva, vendar tudi velik zgodovinski opomin.
Zločinski stroj NDH
Jasenovac velja za eno največjih in najgrozljivejših taborišč smrti, ki ga zgodovinarji imenujejo tudi srbski Auschwitz. V Srbiji oznamujejo dan spomina na žrtve genocida v Neodvisni državi Hrvaški (NDH) 22. aprila, ko se je od skupaj 1075 ujetnikov, ki so poskušali pobegniti iz Jasenovca, le 118 uspelo prebiti na prostost. NDH je bila razglašena aprila 1941 in je obsegala Hrvaško, BiH in Srem, kjer je živelo 6,3 milijona prebivalcev, od teh tretjina Srbov. Ustaški minister in hrvaški književnik Mile Budak je 11. junija 1941 predstavil program končne rešitve srbskega vprašanja, po kateri bi tretjino Srbov pobili, tretjino pregnali, tretjino pa prekrstili. S tem namenom so v NDH odprli taborišča, tudi posebna taborišča za srbske, romske in židovske otroke, kamor so zaprli 33.000 otrok; skoraj 20.000 jih je bilo umorjenih.
Ustaši so v Jasenovcu klali ujetnike s posebno oblikovanimi noži, ki so jih po žrtvah poimenovali »srbosek«, ali pa jih ubijali s sekirami, macolami in kladivi. Taboriščnike so tudi žive sežigali v pečeh za žganje opeke, ki so jih spremenili v krematorij. Natančno število žrtev v Jasenovcu ni bilo nikoli ugotovljeno. Preminuli hrvaški predsednik Franjo Tuđman jih ni priznal več kot 34.000. Po podatkih na podlagi prvih ekshumacij v 60. letih je v ustaških taboriščih smrti izgubilo življenje pol milijona Srbov, 80.000 Romov, 32.000 Židov in več deset tisoč protifašistov različnih narodnosti. Po oceni Centra Simona Wiesenthala je bilo v taboriščih umorjenih 600.000 ljudi, genocid v NDH pa je ostal nepriznan in nekaznovan.
Iz današnje tiskane izdaje Dela
