Ustavitev širitvenega procesa bi bila katastrofalna za prihodnost Srbije in za EU

Boris Tadić je ob izvolitvi za predsednika obljubil, da bo iz Srbije naredil normalno državo. Neopazni sodelavec ubitega premiera Zorana Đinđića je bil prvič izvoljen za predsednika države leta 2004, po treh neuspelih poskusih in spremenjenem zakonu o volilni udeležbi. Na oblast se je povzpel skoraj štiri leta po padcu režima Slobodana Miloševića. V predsedniški palači na Andrićevem vencu v Beogradu, kjer je bila pred 105 leti pobita in izkoreninjena kraljevska družina Obrenović, je znova prisegel lani, ko je tudi izvršno oblast v državi prevzela Demokratska stranka skupaj s koalicijskimi partnerji. Zasluga gre Tadiću, ki je utrdil razrahljane vrste Đinđićevih demokratov.

V Srbiji so vse oči uprte vanj. Brez zadržkov uporablja veliko moč, ki mu jo omogoča ustavna pozicija. Klinični psiholog v državi, kjer vsak drugi državljan boleha za depresijo, se je rodil 15. januarja 1958 v Sarajevu. Z njim smo se pogovarjali dan pred njegovim zgodovinskim obiskom v Sloveniji, ko je poudaril, da Srbija zagovarja načelo pravičnosti, ki naj bi bilo temelj pogajanj o vseh sukcesijskih vprašanjih v nekdanji Jugoslaviji, z mejo vred.

Kot ste izjavili na novosadskem vrhu srednjeevropskih držav, Srbija dokazuje, da je država, ki rešuje probleme in sprejema odločitve, ki so posebnega pomena za prihodnost celotne regije, v kateri živi 70 milijonov ljudi. Katere odločitve ste imeli v mislih?

Predvsem je že odločitev Srbije, da bo stopila na evropsko pot, ki je na lestvici njenih strateških ciljev na prvem mestu, pomembna za politično infrastrukturo celotne regije in koristna za vse države Zahodnega Balkana. Srbija izvaja tudi vsebinske reforme; med najpomembnejšimi je reforma pravosodja in v širšem kontekstu varnostne strukture, brez katere ni možen učinkovit boj proti organiziranemu kriminalu. Tretji cilj je gradnja infrastrukture, ki bo dvignila gospodarske zmogljivosti regije na višjo raven, ker za države EU vodi najkrajša pot na bližnjevzhodne trge prek Srbije. Koridor 10 je nacionalni in evropski projekt. Srbija bo v treh letih končala gradnjo avtocestnega omrežja, ki bo povezalo vse članice EU, razen Romunije, posodobila pa bo tudi kakšnih 1600 kilometrov železniških prog. To ni le srbski nacionalni interes, temveč so tudi regijski in evropski interesi. Srbija sodeluje tudi v panevropskem projektu gradnje plinovoda Južni tok. Veseli me, da se je projektu v zadnjem času tako kot Francija pridružila tudi Slovenija.

Švedski zunanji minister Carl Bildt je poudaril, da je uveljavitev prehodnega trgovinskega sporazuma in sporazuma o stabilizaciji in pridruževanju prvi pogoj za kandidaturo Srbije za članstvo v EU. Primer Črne gore in Albanije je na drugi strani pokazal, da EU v tem trenutku ni pripravljena na podrobno proučevanje novih kandidatur. Kako se je odločila Srbija?

Končne odločitve še nismo sprejeli, približali pa smo se stališču, da bi bilo smiselno vložiti kandidaturo. Odločili se bomo, ko bomo proučili učinke volitev, zlasti v Nemčiji in Grčiji, in epilog potrjevanja lizbonske pogodbe na Irskem. Srbija budno spremlja dogajanje v Uniji, sprejela pa bo odločitev, ki bo imela možnosti za uspeh.

Srbski državni uradniki pogosto izjavljajo, da si Srbija močno prizadeva za aretacijo Ratka Mladića, kar je zunanjim ministrom EU prenesel tudi glavni haaški tožilec Serge Brammertz. Kljub temu ni rezultatov. Kdaj boste aretirali Mladića in kakšne so možnosti, da bo Nizozemska umaknila blokado?

Nizozemska blokira Srbijo v času, ko si najbolj prizadeva za dobro sodelovanje s haaškim sodiščem. Srbija si prizadeva, da bi bili kaznovani vsi, ki so prekršili humanitarno pravo in zagrešili hude vojne zločine, mednarodna skupnost pa bi morala pomagati Srbiji, da zaključi sodelovanje s Haagom. Merila za Hrvaško in Srbijo niso enaka, pomembno pa bi moralo biti, da vse države izpolnijo svoje obveznosti. Kot predsednik Srbije lahko zagotovim, da bo Ratko Mladić, če je na ozemlju Srbije, zanesljivo aretiran. Čeprav še vedno nimamo dovolj dokazov, bomo do zadnjega hipa ravnali, kot da je v Srbiji, njegova aretacija pa je prednostna naloga ministrstva za notranje zadeve.

V Uniji se vse bolj čuti utrujenost od širitve, kar bi lahko postalo, glede na to, da proces potrjevanja lizbonske pogodbe še ni končan, del nove realnosti v Evropi. Kaj bi to pomenilo za Srbijo?

Ustavitev širitvenega procesa bi bila katastrofalna za prihodnost Srbije in celotne regije, škodila pa bi tudi Uniji, ker bi takšna odločitev ustavila demokratizacijo institucij v državah Zahodnega Balkana, razbohotil bi se organizirani kriminal. Upočasnila bi se gradnja infrastrukture, tako da bi bila na koncu neintegracija Zahodnega Balkana za EU dražja kot njegova integracija. Države Zahodnega Balkana bi se morale v tem procesu medsebojno podpirati, pri čemer pa se razume, da morajo izpolniti pogoje za članstvo v EU. EU bi morala postaviti kandidatkam za članstvo kot dodatni pogoj rešitev problema pogrešanih oseb, ker je nesprejemljivo, da svojci še toliko let po vojni ne vedo za usodo najbližjih. Vsi bi si morali prizadevati, da ne postanemo člani EU le tehnično, temveč da smo sestavni del družine evropskih narodov tudi vrednostno.

Srbija je v svoji zgodovini vedno dvakrat več trošila, kot je zaslužila. Zato mnogi menijo, da so vaše obljube o zmanjšanju javne porabe znanstvena fantastika. Napovedano odpuščanje več kot 14 tisoč javnih uslužbencev ne bo minilo brez upora, v državi pa že zdaj vsak osmi državljan živi na robu revščine. Kako boste zadostili pogojem IMF?

V Srbiji je petsto tisoč siromašnih ljudi, ki živijo na robu eksistence. Povprečna plača v Srbiji znaša 460 evrov in je celo nekoliko višja kot v nekaterih članicah EU. V Uniji je več držav, ki zapravijo več, kot zaslužijo, kar je tudi značilnost ameriške ekonomije, ki je ves svet strmoglavila v prepad. Srbska vlada je odločena, da reši ta problem, kar pomeni stabilizacijo javnih financ in zmanjšanje števila zaposlenih v javnih podjetjih. Razlikovati je treba produktivna od neproduktivnih delovnih mest, ki obremenjujejo gospodarstvo. Odpuščanje javnih uslužbencev v državni administraciji ni potrebno le zaradi napak pri zaposlovanju v preteklih letih, temveč tudi zaradi tradicionalnega pristopa k vodenju politike na ozemlju nekdanje Jugoslavije. V Srbiji se je administracija z razpadom ZRJ, verjeli ali ne, potrojila ali celo početverila, reševati pa moramo posledice nenadzorovanega zaposlovanja še iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Če tega problema ne bo rešila vlada Mirka Cvetkovića, ga bodo morale rešiti prihodnje vlade. Vlada je pripravila načrt in ne bo odstopala od njega, ker je navsezadnje takšen tudi dogovor z IMF. Prepričan sem, da to zmoremo, rezultati pa bodo vidni že na začetku prihodnjega leta.

Srbsko-slovenski dvostranski odnosi so dosegli najvišjo raven v novejši zgodovini. Slovenija rešuje problem izbrisanih iz registra državljanov Slovenije, med katerimi je največ Srbov, ministra za kulturo sta podpisala sporazum o kulturnem sodelovanju, slovenska podjetja so med največjimi vlagatelji v Srbiji ... Komu bi pripisali zasluge?

S prihodom nove administracije smo vzpostavili nove medsebojne odnose, zasluga pa gre tudi novemu predsedniku in premieru Slovenije. Zato pričakujem, da bo njihov rezultat podpis strateških sporazumov, ki jih morata Slovenija in Srbija podpisati v prihodnosti. Državi imata veliko komplementarnih interesov, kar je z nekaj izjemami veljalo tudi v celotnem dvajsetem stoletju. Odnose moramo tudi v prihodnje graditi na skupnih interesih.

Slovenski visoki predstavnik za sukcesijo Rudi Gabrovec meni, da je uredba o zaščiti lastništva družbenih podjetij, ki imajo sedež na ozemlju nekdanjih republik SFRJ, v nasprotju s sporazumom o nasledstvenih vprašanjih. Je Srbija pripravljena spremeniti uredbo in kakšne so možnosti, da se vprašanje premoženja slovenskih podjetij v Srbiji končno reši?

Moram priznati, da sem v dilemi glede pravne podlage za takšno odločitev. Srbija nima namena, da bi s svojimi odločitvami postavila pod vprašaj dobre odnose z regionalnimi državami, hkrati pa ima obveznost, da brani svoje interese. S tem v zvezi se postavlja vprašanje, kaj je predmet sukcesije: ali samo tisto, kar je mogoče rešiti, ali pa vse tisto, kar je treba rešiti. Govori se o pravnih dokumentih, ki so v raznih arhivih, premoženju podjetij, diplomatsko-konzularnih predstavništvih ... So države nekdanje Jugoslavije, ki nimajo interesa, da bi dali vse na mizo. Po mojem mnenju je treba dati vse na mizo in rešiti po načelu vse za vse, da bi se izognili temu, da bi bil kdo zaradi sukcesije prikrajšan.

Kdaj bo srbsko gospodarstvo bolj prisotno v Sloveniji?

Srbija ima odprto gospodarstvo, o čemer pričajo tudi prisotnost slovenskih podjetij in njihove naložbe v vrednosti več kot poldrugo milijardo evrov. Po številu neposrednih naložb je Slovenija na prvem mestu po številu tujih vlagateljev, po vseh naložbah pa na petem mestu. Srbija je kljub vsem problemom v polpretekli zgodovini in oboroženim konfliktom v nekdanji Jugoslaviji odprla svoj trg in se ni ozirala na nacionalni predznak naložb. Pazljivo sem spremljal reforme in proces pridružitve Slovenije EU in moram reči, da so številne izkušnje uporabne tudi v Srbiji, še zlasti način zaščite naravnih potencialov, ki so bili v državni lasti. Upam, da bo tudi slovensko gospodarstvo odprto za srbske naložbe, tako kot je srbsko za slovenske, ker lahko tako zagotovimo obojestransko korist.

Več v Sobotni prilogi