Utrujeni od počitnikovanja

Letni sestanek na vrhu organizacije ASEAN (Združenja držav Jugovzhodne Azije) se je tokrat začel okrnjen. Od desetih voditeljev, ki so jih pričakovali v tajskem letovišču Hua Hin, jih je v petek prišla le polovica. Čeprav vsi občutijo krizo, ki že dolgo najeda smisel obstoja te organizacije, se zdi, da je morala večina udeležencev, preden so se zbrali na peščeni plaži, počistiti svoje dvorišče.

Indonezijski predsednik Susilo Bambang Judhojono je imel močan vzrok, da ni prišel. V Džakarti je predstavil novo vlado. Njegovo filipinsko kolegico Glorio Macapagal Arojo je prizemljil še en tajfun, ki se je spravil na njeno nesrečno državo. Malezijski predsednik Nadžib Razak se je v Kuala Lumpurju bojeval za novi proračun. Kamboški premier Hun Sen je v Phnom Penhu gostil južnokorejskega predsednika Li Mjung Baka, brunejski sultan Hasanal Bolkiah pa je v Hua Hin resda prišel pravočasno, a se ni dobro počutil in je zato zamudil začetek.

Tajski premier Vedžadživa Abhisit, ki je 15. sestanek na vrhu odprl z veliko temo Poudarjanje povezanosti, krepitev narodov, je bil podoben duhovniku na poroki, na katero nevesta v zadnjem hipu ni prišla. Čeprav je navdihnjeno govoril o prihodnosti organizacije, ki bi morala do leta 2015 postati podobna Evropski uniji v njenem začetnem obdobju, so njegove besede zvenele nekoliko plehko. Kakor da bi se Asean v 42 letih obstoja že utrudil od zasedanj na prečudovitih plažah, ki s svojo nevsiljivo estetiko čedalje manj odsevajo surovo resničnost vsake države članice te organizacije.

Čeprav bodo ogrlice iz orhidej tokrat malo ovenele, preden se bodo znašle na vratovih udeležencev vrha, bo Asean kljub vsemu našel razlog za svoj obstoj, če ne prej, pa ob koncu tedna, ko se bodo deseterici pridružili voditelji Kitajske, Japonske in Južne Koreje, Indije, Avstralije in Nove Zelandije, seveda če bodo vsi pregnali trenutne skrbi.

Čeprav se zdijo vse teme, o katerih bodo razpravljali na tajski obali, pomembne in aktualne, ni nič, kar bo zapisano v skupni izjavi, kaj dosti koristno. Sploh ni treba omeniti, da je nova regionalna komisija za človekove pravice nebogljeno skrpucalo neuresničenih idealov, ki mu jemljejo veljavo nepopravljivi režimi.

Kljub temu pa Asean skupaj z velikimi partnerji iz širše okolice postaja regionalni laboratorij azijske integracije, v katerem se mešajo gospodarske, družbene, politične in varnostne sestavine, v katerem se spopadajo različni koncepti povezovanja in spočenjajo vizije bodoče skupnosti. Ni pomembno, da je ta forum v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nastal zato, da bi se uprl komunistični Kitajski, ki je zdaj njegov najpomembnejši vir življenja in neizogibni člen katere koli verige, s katero bi se hotela ta regija priklopiti na kompozicijo, ki pelje v prihodnost. Pomembno je, da so se njegovi okviri razširili in da bo s spremembo skupnih načel nekoč postal tudi konkretna oblika regionalnega povezovanja, morda podobna Evropski uniji, kljub temu pa bliže tistemu, o čemer govori japonski premier Jukio Hatojama, ko povzdiguje vrednost azijskega »bratstva«.

Morda je kljub vsemu prišel čas, da se voditelji začno sestajati v manj udobnih krajih, saj so jih letovišča utrudila in so začeli izostajati s skupinskih fotografiranj.

Iz sobotne tiskane izdaje Delo