Tiskane izdaje
Po dveh dnevih spopadov je jasno, da od pričakovanega vladnega blitzkriega ne bo nič: koalicija lokalnih paštunskih milic in talibov je močan, izkušen, solidno oborožen in, predvsem, absolutno motiviran nasprotnik, ki mu je sicer mogoče stopiti na rep, nikakor pa ga ni mogoče vojaško premagati ali pa mu - po osmih letih globalne vojne terorja - odvzeti podporo ponižanega in razžaljenega lokalnega prebivalstva.
Začetek vladne ofenzive v Južnem Vaziristanu, jedru uporniškega gibanja, je bil neizogiben. In to ne toliko zaradi naraščajoče moči talibov ter njihovih zaveznikov, kot zaradi osmih let velikih strateških napak pakistanskih oblasti, ki so državo pripeljale v državljansko vojno in radikalizirale prebivalstvo (ne le) na severozahodu države. Državljanska vojna je z vrsto samomorilskih napadov v zadnjih štirinajstih dnevih, v katerih je umrlo dvesto ljudi, in še posebej z napadom na generalštab pakistanskih oboroženih sil v Ravalpinidiju prejšnjo soboto, udarila v srčiko do zdaj skoraj nedotakljivega pakistanskega vojaškega mita. Vojski, edini instituciji, ki v razkrajajoči se državi še karkoli velja, in instituciji, ki vse od nastanka Pakistana pred dvainšestdesetimi leti dejansko vodi državo in gospodarstvo, ni preostalo drugega, kot da krene v akcijo »na izraelski način« ali pa tvega dokončen razkol v lastnih, z uporniki in pretkanimi obveščevalci prežetih vrstah, kjer se je že pripravljal upor.
Eden pomembnejših razlogov za začetek vladne ofenzive je bil tudi velik ameriški pritisk na civilne oblasti v Islamabadu, katerih vloga je iz dneva v dan manjša, ofenziva pa se je začela v trenutku, ko so proti vladnim fondom stekle stotine novih milijonov dolarjev ameriške vojaške pomoči. V osmih letih so Združene države proti Islamabadu poslale približno petnajst milijard dolarjev, ki so jih pakistanske vojaške in civilne oblasti večinoma namenile financiranju vojne na severozahodu države, kamor se je po začetku ameriškega bombardiranja sosednjega Afganistana preselilo jedro talibskega režima in preostankov bojnih enot - večinoma tujih plačancev - teroristične mreže Al Kaida. Leta brutalnih posegov pakistanske vojske na področjih, kjer prej večinoma še ni korakal nepovabljeni vojaški škorenj, so Pakistan dokončno spremenila v novo, odločilno bojišče. V bojih na severozahodu države je v osmih letih umrlo skoraj 20.000 civilistov, v spopadih pa je padlo tudi več vojakov pakistanskih vladnih sil, kot je bilo v Afganistanu v osmih letih skupaj ubitih pripadnikov vseh tujih vojska skupaj. In to v vojni, ki jo pakistanska vojska bije proti svojim ljudem in za - nekoga drugega. V spopade na severozahodu države se je v zadnjih dveh letih neposredno, z vojaškimi posegi, vpletel tudi Washington, ki z akcijami posebnih enot ter z napadi z daljinsko vodenimi letali skoraj vsakodnevno ogroža številne nedolžne ljudi in tako (ne)posredno rekrutira nove uporniške borce.
Posledice velike vojaške akcije pakistanskih vladnih sil bodo strašljive. Spopadi se bodo iz Južnega Vaziristana hitro razširili po celotnem severozahodu države in najverjetneje kmalu (ne le simbolično, kot do zdaj) obiskali sleherni družinski dom v Lahoreju, Islamabadu in Karačiju. Izginilo je še poslednje upanje za preživetje pakistanske države v današnjih okvirih. Podobno velja za sosednji Afganistan, ki skupaj s Pakistanom trenutno predstavlja največje bojišče na svetu.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela
