V Evropi ni mogoče vsega centralizirati

Berlin – Evropski komisar Michel Barnier je skupaj z mnogimi drugimi že upal, da bo 1. januarja nadzor nad evrskimi bankami prevzela ECB in tako odprla vrata za hitro pomoč bankam držav v krizi, na primer Španiji. A to je bil še en račun brez nemškega krčmarja.

Večina evropskih politikov in ekonomistov sodi, da je največje prekletstvo evrske krize prenašanje hudih težav bank na državno raven. Evropska komisija, evropska centralna banka in še mnogi drugi zato hočejo, da bi bankam neposredno pomagali pri evropskem mehanizmu stabilnosti ESM, pogoj za to pa je skupni nadzor nad njimi. V Bruslju in Frankfurtu so upali, da se bo takšen boj proti krizi lahko začel že 1. januarja, nemški finančni minister Wolfgang Schäuble pa je zdaj jasno povedal, da tako hitro ne bo šlo. »Radi bi hitro poiskali dobro rešitev,« je zagotovil, a je jasno, da je Berlinu bolj kot hitrost pomembna kakovost, to pa merijo s svojimi protikriznimi merili.

Kot že tolikokrat po izbruhu evrske krize Nemčija od drugih zahteva, da upoštevajo njena stališča, nezadovoljneži pa morajo tudi tokrat stiskati zobe, saj gre za največjo plačnico na območju skupne valute. Nemčija jamči za skoraj tretjino vsega denarja iz reševalnih skladov, zato ji ni vseeno, kaj se dogaja z njimi. Če v Bruslju napovedujejo, da bo posebno telo pri ECB postopno nadzorovalo vseh 6000 evrskih bank, nemški finančni minister vztraja, naj sistemsko nerelevantne banke ostanejo pod nadzorom svojih držav. Še nepotrjene govorice tudi pravijo, da bodo Nemci zaradi svojega nesorazmerno velikega deleža pri reševanju evrskih držav zahtevali večjo težo velikih članic pri odločanju o teh vprašanjih.

Schäuble pa že opozarja na nujnost opredelitve odnosov med novim in dosedanjim nadzornikom nad bankami (EBA) pa tudi z desetimi članicami Unije, ki niso članice skupne evropske valute. Tudi v teh so nezadovoljni s predlogi evropske komisije. Švedski finančni minister Anders Borg še zlasti glasno opozarja na vprašanje neodvisnosti ECB, ki moti tudi Nemce. Po sedanji zakonodaji mora evropska centralna banka predvsem skrbeti za stabilnost cen, s sprejemom nadzora nad bankami pa se bo spustila v povsem nove, tudi politično obarvane vode.

Kritiki nemškega stališča pa namigujejo, da hoče najmočnejša evropska gospodarska sila samo pred vseevropskim nadzorom zavarovati domače banke, še posebno hranilnice in deželne banke, ki so tudi v Nemčiji pogosto tesno povezane z lokalno politiko in gospodarstvom. V teh pa se bojijo, da bodo z njihovim kapitalom reševali bankrotirane tuje banke. »V Evropi ni mogoče vsega centralizirati,« podpira zahteve nemške vlade, da na evropski ravni nadzorujejo samo sistemsko pomembne banke, tudi visoki krščanskodemokratski politik Volker Kauder.

»Ključna lekcije krize, ki jo je žalostno podprl tudi škandal z obrestnimi merami libor, je, da samoregulacija in ohlapni nadzor v finančnem sektorju ne delujeta,« je konec avgusta v časopisu Wall Street Journal pisal finančni minister Schäuble. Nemški finančni minister predlaga »kitajski zid« med monetarnim in nadzornim delom ECB, kar bi omogočilo sodelovanje tudi bank iz držav, ki ne sodijo v evrsko območje, a sodelujejo na skupnem trgu. Tudi te bi morale po njegovem prepričanju dobiti glas v novem nadzornem telesu, neodvisnost monetarnega dela ECB pa bi morala nadzorovati tudi evropski parlament in evropski svet. Schäuble opozarja, da se celo o nosilnem stebru nove bančne kulture, pravilih Basel III, še pogajajo, in tudi sicer je treba dati članicam možnost, da svoje banke še bolj zavarujejo s kapitalom, bančnim delničarjem pa, da imajo besedo pri direktorskih bonusih. »Po propadu Lehman Brothers je mednarodna skupnost zagotavljala, da ne bo dovolila propasti nobeni sistemsko pomembni banki,« sklene Schäuble. »To je bila tedaj pametna odločitev, danes pa moramo naprej. Samo s kredibilnim nadzornikom in strogimi pravili bo Evropa ustrezno zavarovala svojedavkoplačevalcev pred napakami.«