V iskanju kitajskega Steva Jobsa

Peking – Ko je kitajsko partijsko vodstvo sklicalo plenarno zasedanje centralnega komiteja in na prvo mesto dnevnega reda uvrstilo točko »kulturni razvoj«, so vsi po vrsti poskušali ugotoviti, kaj se skriva za besedo »kultura«. Med drugim so ugibali, ali je morda šlo za plenum o »vojaškem razvoju«.

Nato so brali med vrsticami in razmišljali o tem, da so se partijske frakcije kulturno spopadle glede tega, kdo bo na prihodnjem kongresu vstopil v politbiro. A centralni komite je resnično razpravljal o kulturi. Resda v širšem pomenu besede, a v resnici prav o kulturnem razvoju, ki močno zaostaja za gospodarskim in vojaškim.

Prav danes, ko se je plenum končal, je statistika pokazala, da je bila rast kitajskega gospodarstva v tretjem četrtletju 2011 komaj 9,2-odstotna, najpočasnejša v zadnjih dveh letih. Svetovne borze so se vznemirile, cena nafte je padla za 83 centov, finančne hiše pa so začele računati, kakšne bodo globalne posledice, če bo azijska sila »trdo pristala na tleh«. Naj Kitajski še tako godijo vse te potrditve, da je očitno postala ena največjih igralk na globalnem prizorišču, pa jo hkrati žali dejstvo, da jo svet vidi zgolj skozi številke. »Kitajske družbe, kot sta Sinopeca in China Mobile, so novinke na seznamu 500 največjih na svetu, kitajske kulturne družbe pa si bodo morale še ustvariti svetovno priznane znamke,« pojasnjuje časopisna agencija Xinhua.

Program vzgoje izumiteljev

Partijski in državni voditelj Hu Jintao je že nekajkrat postavil retorično vprašanje, s čim si bo Kitajska prislužila zasluge za človeštvo, pri čemer je imel v mislih prav velika znanstvena odkritja, tehnološke izume in kulturno ustvarjalnost. »Kitajska ustvari največ televizijskih nadaljevank na svetu, saj vsako leto posname 14.700 epizod, pa vendar iz tujine uvozi dodatnih 15 nadaljevank, izvozi pa samo eno,« še naprej tarna Xinhua in poudarja, da je bil priljubljena dolgometražna risanka Mulan zasnovana na zgodbi kitajske junakinje, a jo je vseeno proslavil Disney, ne pa katera od kitajskih družb, ki se ukvarjajo z risankami.

Kitajska ni ponosna na znamko »Made in China«, ki je postala simbol negativne strani globalizacije, nizke cene človeka in pomanjkanja delavskih in človekovih pravic. Azijska sila si želi postati voditeljica na kulturnem področju, ker, kot pravi Xinhua, »zgodovina kaže, da se narodovo prebujenje vedno začne pri kulturni zavesti, pa tudi to, da je moč politične stranke opredeljena z njenim pojmovanjem kulture«.

Potem ko je umrl Steve Jobs, so se kitajski partijski voditelji javno vprašali, zakaj Kitajska nima takšnega inventivnega talenta? Mar državi z 1,3 milijarde prebivalci resnično manjka moč inovacije? Vzhodno mesto Ningbo je celo začelo program vzgoje »armade voditeljev, kakršen je Steve Jobs«, za kar je mestna vlada namenila pet milijonov juanov (760.000 dolarjev). Za začetek so izbrali okoli 1500 obetavnih izumiteljev.

Seveda se je tudi med Kitajci postavilo vprašanje, ali ni svoboda izražanja pogoj za svobodno ustvarjalnost, vendar je sedanje svetovno dogajanje, finančna kriza, ki je ne uspe premostiti nobenemu od nobelovcev, pa tudi protikapitalistično gibanje, ki postavlja vprašanja, a ne daje odgovorov, za kitajsko partijsko vodstvo dokaz, da tudi demokracija ni nič več vir političnih inovacij.

Kitajska javnost pa se vse bolj vrača k družbeni morali kot začetni točki temeljne opredelitve človeka. Dan pred plenumom v Pekingu je v južnem mestu Foshanu dveletna deklica stopila na cesto. Povozil jo je kombi, voznik pa je pogledal stran in jo pustil v mlaki krvi. Kmalu je čez deklico zapeljal še tovornjak. Več deset mimoidočih je zgolj pospešilo korak, tako je deklici šele po 15 minutah prihitela na pomoč cestna pometačica. Otrok je zdaj v brezupni komi. Tako se počuti tudi kitajska družba.