Tiskane izdaje
Zdi se, da tudi Montijev pogoj, da vlada do konca parlamentarnega mandata, celi dve leti, kar naenkrat ni bil več sporen. Najprej Bersanijevi Demokrati in potem še Berlusconijevi ljudje so po dolgih pogovorih pri mandatarju Mariu Montiju prišli pred novinarje z umirjenima, odločnima izjavama, da podpirajo Montija in da je nova vlada blizu.
Posebno pomirjujoča je bila izjava glavnega tajnika Ljudstva svobode Angelina Alfana, ki ni postavljal nobenih posebnih pogojev. Njegove besede, da je Monti na dobri poti, so odvalile kamen od srca predvsem industrijski zbornici in drugim združenjem delodajalcev, finančnikom, lastnikom kapitala, ki z vsemi močmi podpirajo Montija, saj se bojijo bankrota.
Analitiki so že pred Alfanovo izjavo opazili, da se Silvio Berlusconi vede zelo pomirjujoče in ne postavlja nobenih novih zahtev. Še dan prej je − tako so povedali njegovi predstavniki, ki so bili domnevno zraven − Angeli Merkel po telefonu zelo glasno in ostro očital, da zgolj s strmoglavljanjem vlad ne bo dosegla močnega evra in trdne Evrope.
Monti je šel popoldne na dolg pogovor k predsedniku republike Giorgiu Napolitanu, ki v resnici vodi dogajanje in z modrimi potezami pomirja prenapeteže in spodbuja dvomljivce.
Muhavosti političnih akterjev sicer ni bilo čisto konec. Glavni stranki sta poskušali še malo napenjati mišice, obe bi bili radi malo bolj zviti od nasprotne strani. Ko pa je že v naslednjem trenutku milanska borza drvela navzdol, razkorak med nemškimi in italijanskimi državnimi obveznicami pa se je spet večal, so oboji popustili. Demokrati so na koncu izvedli nenavaden manever s trditvijo, da niso privolili v čisto vse pogoje. Predvsem naj ne bi sprejeli za podpredsednika vlade Berlusconijevega najbližjega sodelavca Giannija Lette, za zunanjega ministra pa tudi ne nekoč svojega premiera Giuliana Amata. Prav mogoče so hoteli s tem izsiliti, da v kabinet vstopi tudi drugi Letta, Enrico, ki je Giannijev nečak in je bil nekoč Prodijeva desna roka.
Vmes so v Rimu tudi politiki prisluhnili izjavam Hermana Van Rompuya, ki je malo grozil, malo spodbujal, predvsem pa dal jasno vedeti, da je Italija pod nadzorom. Lahko se reši, če bo sprejela prisilno upravo, ki jo bo pod berlinskimi, bruseljskimi in frankfurtskimi strogimi pogledi vodil Mario Monti. Evropa mu daje domnevno samo mesec dni časa, da pokaže, ali se je lotil mogočega. Kakšen je rezervni scenarij, ni jasno nikomur. Italijanski finančni propad bi namreč potegnil za seboj evro in vso Evropo.
Spoznanje, da se v resnici odločajo o prisilni upravi, je ta trenutek v Rimu še najbolj boleče. Proti za Rim poniževalnim dejstvom lahko v medijih ropotajo samo tisti politiki, ki jih nihče nič ne vpraša, saj niso v parlamentu in jih tudi ne kličejo na posvetovanja. Vsi drugi se po svojih močeh prilagajajo stvarnosti.
Mario Monti, ki objavo vlade napoveduje za konec tedna, najverjetneje v petek, v grobih obrisih pa jo utegne sestaviti že danes, se je s strankami pogajal tudi o tem, ali bodo v njegovi vladi sodelovali samo strokovnjaki, ali mu bodo stranke vendarle priskočile na pomoč s politiki, ki bi mu dali več moči.
Monti bo − če bo sestavil vlado in se lotil reform − dve leti odvisen od razpoloženja in razmerja sil v parlamentu. Zato si hoče že zdaj zagotoviti podporo za nepriljubljene ukrepe, ki ga čakajo in jih zahteva Evropska unija. Finančni trgi mu venomer ne bodo stali ob strani in usmerjali stališč strank.
