V manj kot letu in pol se je »ne« spremenil v »da«

Dublin - Čeprav so raziskave javnega mnenja pred petkovim irskim referendumom o lizbonski pogodbi kazale, da bodo prebivalci Zelenega otoka večinsko podprli dokument, ni nihče pričakoval tako odločnega glasu »za«. Več kot dve tretjini, 67,1 odstotka, jih je na volilnem listu obkrožilo pozitivni odgovor in manj kot tretjina, 32,9 odstotka, je izbrala negativnega. Zato so si podporniki pogodbe v soboto popoldne, ko so prešteli vse glasove iz zjutraj odprtih volilnih skrinj, pošteno oddahnili; ker je bila udeležba z 59 odstotki višja kot na vseh prejšnjih irskih referendumih, z izjemo tistega iz 70. let, na katerem so se odločali, ali hočejo postati članica Evropske unije, tudi legitimnost ni bila vprašljiva. Dokument, ki naj bi Uniji, opešani od velikih širitev zadnjih let in svetovne gospodarske krize, vdihnil novo življenje, je preskočil največjo, čeprav ne zadnjo oviro.

Najbolj zadovoljen je bil v soboto gotovo prvi mož irske vlade Brian Cowen. Zaradi nesposobnosti obvladovanja posledic lanskega gospodarskega poloma - katerega ena največjih žrtev je Irska - od vseh osovraženi premier je teatralno, s stopnic tukajšnjega vladnega poslopja, nagovoril predstavnike medijev: »Danes so Irci spregovorili jasno in glasno. To je dober dan za Irsko in za Evropo. Sprejeli smo pravilno odločitev za našo prihodnost in prihodnost naših otok.« Premier ni bil zadovoljen samo zato, ker je najbrž iskreno podpiral lizbono II, kakor tukaj imenujejo pogodbo, ampak si je s pozitivnim izidom vsaj začasno rešil kožo. Sicer je pred referendumom trdil, da ob negativnem odgovoru volivcev ne bo odstopil, vendar bi ga s položaja skoraj zanesljivo brcnila njegova stranka Fianna Fáil.

Podobno zadovoljni so bili predstavniki drugih parlamentarnih strank, saj so vsi, z izjemo majhnega Sinna Féina, političnega krila Irske republikanske armade, v kampanji vložili vse moči za sprejetje lizbone II. Na stran zagovornikov je stopilo tudi skoraj celotno gospodarstvo in večina najmočnejšega, kmetijskega lobija. Največja težava je bila prepričati volivce, da referendum ni glasovanje proti Cowenu; Irci so to sprejeli. Zelo pomembna so bila tudi zagotovila, ki so jih po lanskem referendumskem debaklu dobili od Unije: da bodo obdržali svojega komisarja, da bodo lahko ohranili nizke davke in posebnosti v družinski politiki, predvsem zakonsko prepoved splava - podpira jo kakšnih šest desetin prebivalcev Zelenega otoka - ter vojaško nevtralnost.

Poleg tega so Irci očitno zavrnili lažnivo igro nekaterih nasprotnikov lizbonske pogodbe z znižanjem plač. Sedanja minimalna urna postavka znaša več kot 8,5 evra na uro, po mnenju nasprotnikov pa naj bi jo lizbonska »dirka do dna« stolkla na dobrega 1,8 evra. Tega, tako kot dovoljevanja splava, v pogodbi ni, vendar sta bila najbolj izpostavljena argumenta nasprotnikov.

Te so poleg izvenparlamentarnih socialistov - pod vodstvom poslanca evropskega parlamenta Joeja Higginsa - in Libertasa - pod vodstvom milijonarja s političnimi ambicijami Declana Ganleyja - sestavljala razna civilnodružbena gibanja z verskim, sindikalnim in stanovskim predznakom, pa tudi prav za to priložnost zbrane skupine državljanov, ki razen nasprotovanja lizboni II niso imeli skupnih interesov. Lansko leto je bila pisana falanga uspešna in Irci so junija na referendumu lizbono I zavrnili, letos je pogorela.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Delo