Tiskane izdaje
Vlada se bo že jutri predstavila v senatu, kjer bodo o njej glasovali, po zaupnico v poslansko zbornico gre v petek. Na Kvirinalu je bilo slovesno, novinarjev se je trlo, saj so marsikateri obraz s seznama ministrov videli prvič. Mario Monti je po dolgih pogajanjih s strankami ostal brez politikov, ki bi mu jih stranke posodile kot bergle za lažji nastop pred parlamentom in za komuniciranje s strankarskimi aparati. Opozicijski levosredinski Demokrati niso privolili v imenovanje Berlusconijevega pribočnika Giannija Lette za podpredsednika vlade, pa tudi Giuliana Amata niso vzeli za svojega, čeprav je vodil njihovo vlado ob koncu Prodijevega oljčnega obdobja na prelomu stoletja. Dali bi Giannijevega nečaka Enrica Letto, tega pa v vladi ni marala desnica.
Monti je ob predstavljanju svoje vlade povedal, da je pravzaprav še bolje in laže bez strankarskih ljudi. Laže bo delal, če ne bo politikov, njegov pristop bo strogo strokoven, tako kot on na svoje novo delo gledajo tudi vsi njegovi ministri. Monti je kot stari maček tudi na političnem parketu in ne samo na univerzi posebej pohvalil delo svojega predhodnika Silvia Berlusconija, ki ni mogel končati svojih načrtov.
Glavni poudarek nove vlade bo gospodarski razvoj, je povedal novi predsednik vlade. Bistvena je nova gospodarska rast, temu bo podrejeno vse drugo. Za finančnega ministra je vsaj začasno imenoval kar sebe. Navsezadnje je predsednik Napolitano izbral Montija tudi zato, ker je imel v mislih njegovo strokovno znanje in njegove izkušnje v Evropski uniji, kjer je v kozji rog ugnal celo vsemogočni ameriški družbi General Electric in Microsoft, z ameriško vlado vred.
Presenetljiva za večino analitikov je bila izbira novega »superministrstva«, ki povezuje gospodarski razvoj, infrastrukturo in transport, še bolj pa imenovanje Corrada Passere na superministrsko mesto. Passera je bil doslej glavni šef druge največje italijanske banke Intesa San Paolo, največje v notranjem bančnem prometu. Pomenljivo se zdi, ugotavljajo, da si je za spodbujanje gospodarske rasti izbral bankirja. Zraven se sprašujejo, kaj to lahko pomeni, ali ima imenovanje samo notranje ali tudi širše evropsko ozadje in razsežnosti.
V svojo strogo strokovno vlado je Monti uvrstil tri ženske, italijanski komentatorji pa se že norčujejo na račun prejšnje vlade in omenjajo, da v novi vladi ni prav nobene plesalke ali manekenke. Za notranjo ministrico je postavil Anno Mario Cancelleri, odločno gospo, ki se je je prijel vzdevek »železna dama«, ko je urejala in tudi spravila v red upravno in politično razpadajoče razmere v Parmi in Bologni.
Manjša italijanska vlada
Italija je prvič dobila pravosodno ministrico. To je Paola Severino, ena izmed najbolj priznanih italijanskih odvetnic. Tudi ministrstvo za delo in socialne zadeve je zaupal ženski, priznani poznavalki delovnega prava Elsi Fornero.
Ker mu politika ni omogočila, da bi v vlado dobil izkušenega politika Giuliana Amata, je za zunanjega ministra imenoval sedanjega veleposlanika v Združenih državah Amerike. Giulio Terzi di Sant'Agata je bil prej tudi veleposlanik pri Združenih narodih, ambasadorsko kariero pa je začel kot veleposlanik v Izraelu.
Minister za obrambo je admiral Giampaolo Di Paola, za ministra za evropske zadeve pa je Monti imenoval Enza Moavera Milanesija, šefa svojega kabineta iz časov, ko je bil evropski komisar v Bruslju.
Monti je odpravil več ministrstev, predvsem tista, ki jih je v prejšnjem mandatu izsilila Severna liga, med drugim ministrstvo za poenostavljanje zakonodaje in ministrstvo za federalno ureditev Italije. Vzpostavil je nove dikasterije, med drugim ministrstvo za ozemeljsko povezanost in ministrstvo za mednarodno sodelovanje.
Nekateri sindikati že na cestah
Zlasti pri slednjem se zdi, da si je za vzor vzel organiziranost sosednje vatikanske države, kjer tudi imajo državno tajništvo kot zunanje ministrstvo, zraven pa še Skupnost svetega Egidija kot nekakšno vzporedno diplomacijo, ki deluje laično, v imenu Cerkve pa nastopa kot pogajalec v mednarodnih sporih.
Da ne bi podvajali naporov, si je Monti za ministra za mednarodno sodelovanje izbral kar ustanovitelja in voditelja Skupnosti svetega Egidija Andrea Riccardija, zgodovinarja, enega izmed največjih poznavalcev cerkvene zgodovine, pogajalca za mir v Mozambiku, Gvatemali in Slonokoščeni obali.
Mario Monti ima ta teden lažji del svojega novega dela, že jutri se bo moral predstaviti v senatu, v petek pa v poslanski zbornici. Pričakuje zaupnico, saj so se vse stranke razen Severne lige strinjale z njegovim programom in predvsem z njegovim poslanstvom reševanja Italije iz krize, kakršne po drugi vojni še ni doživljala.
Povsem drugače bo že naslednje dni in tedne. Monti bo moral priti na dan s konkretnimi, ostrimi varčevalnimi ukrepi, ki bodo gotovo sprožili negodovanje prebivalstva in verjetno tudi proteste. Bazični sindikati, ki ne sodijo k velikim centralam, so šli na ceste že danes.
