V poslednjo pravo avstralsko divjino

Po nekaj dnevih v tropskem Broomu zamenjamo dolge peščene plaže in modrino Indijskega oceana za prašno rdečo notranjost Kimberleyja, ki velja za poslednjo pravo divjino Avstralije. Milijoni let delovanja naravnih sil so dali tej razbrazdani pokrajini na severozahodu avstralske celine edinstveno podobo, značilno vegetacijo in živalstvo, tisočletna zgodovina tradicionalnih aboridžinskih prebivalcev pa se prepleta s pionirskimi zgodbami prvih belih priseljencev iz sredine 19. stoletja. Odročni in redko poseljeni ji je večinoma uspelo ohraniti podobo brez sledov sodobne civilizacije in načrtovana pot po legendarnem Gibb River Roadu skozi osrčje pokrajine je obetala še eno nepozabno avstralsko avanturo.

Čez suho pokrajino, posejano z grmičjem in redkim drevjem, nabiramo prve kilometre po veliki severni avtocesti (Great Northern Highway), ki povezuje središče avstralske industrije biserov Broome z dobrih tisoč kilometrov oddaljeno Kununurro na vzhodu Kimberleyja. Z glavne ceste zavijemo proti pristaniškemu mestecu Derby in odcepu za Gibb River Road, kjer se naše potovanje v divjino šele zares začne. Legendarna Gibb River Rd. in znamenitosti ob tej 660 kilometrov dolgi makadamski poti skozi osrčje pokrajine so precej dostopnejše kot pred desetletji, vendar se še vedno proti njim ne gre odpraviti brez primernega terenskega vozila na štirikolesni pogon. Na zloščene mestne terence je bolje kar pozabiti. Domačini so polni zgodbic o vzdržljivosti nekaterih avtomobilskih znamk in nedeljskih terenskih voznikih. Tudi mi se kar nekajkrat prepričamo, kaj se zgodi nepripravljenim in neprevidnim voznikom, ki precenijo sami sebe in sposobnosti svojega jeklenega konjička. Zaradi odročnosti je treba imeti s seboj še primerno opremo za kampiranje, vodo, gorivo in vsaj nekaj tehničnega znanja, kajti do najbližjega mehanika je običajno več ur vožnje.

O prevoznosti ceste odloča tudi narava s svojimi letnimi časi in pot je tako načeloma prevozna le v suhi dobi (kadar ne pustošijo požari). V deževni dobi med decembrom in marcem se številne suhe struge in nedolžni potočki spremenijo v deroče reke, makadamska cesta pa v neuporaben blaten kolovoz. Po nekaj začetnih kilometrih se poslovimo od udobnega asfalta in hitro ugotovimo, kaj nas čaka naslednjih nekaj dni. Kljub odličnemu vzmetenju našega, za take terene posebej predelanega štirikolesno gnanega tovornjaka nas začne premetavati po grbinah in globokih kolesnicah. Nekateri se trdo oklepajo sedežev in hitijo zapirat okna, skozi katera vdirajo oblaki rdečega prahu, za naša voznika, vodnika in kuharja Anthonyja in Wayna pa je poskakujoča vožnja skozi avstralsko divjino le še en živopisen delovni dan.

V deželi boabov

Posejana po travnatih poljanah nas pozdravljajo drevesa boab (larrkardiy v jeziku plemena Nyikina), ki so skupaj s termitnjaki (jillkar) zaščitni znak pokrajine. Drevo z značilnim deblom trebušaste oblike in rogovilastimi vejami je bližnji sorodnik afriškega drevesa boabab in ga v Avstraliji najdemo pretežno le na območju Kimberleyja. Ker je odporno na sušo in požare, so nekateri primerki stari tudi do tisoč let. Zaradi nenavadne oblike ima vsako drevo svojo »dušo« in občutek imaš, da gre za starodavna mistična bitja, ki proti tebi stegujejo svoje skrivenčene dolge roke.

O nenavadni obliki drevesa obstaja tudi aboridžinska legenda. Boab je želel postati največje in najmogočnejše drevo, zato so ga druga drevesa kaznovala tako, da so ga obrnila na glavo in od takrat iz zemlje namesto košate krošnje štrlijo le deblo in korenine. Drevo ima pomembno mesto v aboridžinski kulturi in po njihovem prepričanju premore posebne moči. Votla debla starodavnih dreves so uporabljali tudi kot domovanja, listje, seme ter korenine pa so uporabljali za prehrano in v zdravilne namene. Raziskave so pokazale, da imajo nekateri deli visoko vsebnost vitamina C, zato so začeli drevesa vzgajati v komercialne namene. Posušeni orehi, veliki kot nojevo jajce, se uporabljajo v aboridžinski umetnosti in jih podobno kot pri nas velikonočne pisanice poslikajo ali okrasijo z rezbarijami. Tudi beli priseljenci so bili pozorni na značilno podobo dreves in so se po njih orientirali v tuji pokrajini. Nekatera največja drevesa so v 19. stoletju uporabljali celo kot zapor za ujete aboridžine na poti na sodišče v Derby.

Nekoč je bil koralni greben

Pred več kot 350 milijoni let je skoraj celotno območje Kimberleyja prekrival ocean. V plitvem koralnem morju, bogatem z morskim življenjem, se je v 50 milijonih let oblikoval devonski koralni greben in njegovi ostanki so zdaj vidni v obliki apnenčastih hribovij, ki se dvigajo z ravninske savanske pokrajine. V mehki apnenec so vodni tokovi in naravne sile izklesali soteske Windjana, Tunnel Creek in Geike. Windjana je slikovita, 3,5 kilometra dolga soteska v hribovju Napier, ki jo je v deževnih dobah milijonov let oblikoval deroči tok reke Lennard. Stene se dvigajo več kot sto metrov in visoko na njih so dobro vidni sledovi reke, v suhi dobi zgolj drobnega potočka, ki se tu zliva v vabljive tolmune. Marsikateri osvežitve željan popotnik pa si bo hitro premislil, ko bo na obrežju zagledal sladkovodne krokodile, ki se nastavljajo soncu. Anthony nas sicer potolaži, da so v nasprotju z napadalnimi slanovodnimi razmeroma nenevarni, a kljub vsemu ugotovimo, da trenutek osvežitve ne odtehta nervoznega pogledovanja po vodni gladini. Zadovoljimo se s sprehodom po peščenem nabrežju in odkrivanjem fosilnih ostankov v mogočnih stenah soteske, ki ob sončnem zahodu zažarijo v paleti rdečih odtenkov.

Tunnel Creek je, kakor pove ime, 750 metrov dolg podzemni rov, ki ga je vodni tok izdolbel skozi hribovje. Slikovita apnenčasta jama, v kateri brodiš po hladnem potoku, je bila tudi skrivališče aboridžinskega upornika Jandamarra, bolj znanega po imenu Pigeon (Golob). Ob koncu 19. stoletja se je s skupino somišljenikov uprl belim naseljencem, ki so postopoma prevzemali njihovo ozemlje. V lov za njim so večkrat poslali policijske odprave, a se jim je vedno čudežno izmuznil. Okrog njega so se zato spletle legende o neranljivosti in čudežnih sposobnostih, ki so ga varovale pred preganjalci. Po dolgih letih preganjanja so ga 1897. s pomočjo najetega aboridžinskega stezosledca v Tunnel Creeku le ujeli v past in v spopadu ubili. Upor Jandamarra je bil eden redkih primerov oboroženega boja staroselcev proti belim prišlekom, zato ima poseben pomen v avstralski zgodovini.

Več v Nedelu!