Tiskane izdaje
Zdravstveno zavarovanje za vse, brezplačen vpis na javne univerze, zvišanje minimalne plače na 15 dolarjev na uro (okoli 2300 evrov na mesec), vse to naj bi plačali z višjimi davki za napremožnejše in na dobičke velikih podjetij, je bilo osrednjo sporočilo senatorja Sandersa, ko je konec aprila 2015 skoraj mimogrede stopil iz kongresa in oznanil, da bo izzval Hillary Clinton pri njenem pohodu do predsedniške kandidatke demokratske stranke. Sprva nihče ni resno jemal godrnjavega dedka iz Vermonta, ki že leta vztrajno udriha po nepravični delitvi prihodkov in pohlepu milijonarjev in milijarderjev. Toda v nekaj mesecih so njegova volilna zborovanje postala podobna koncertom Rolling Stonesov – navdušeno, pretežno mlado občinstvo, je požiralo vsako besedo. Morda ne kadijo enakih cigaret, toda mladi so posvojili Sandersa, ki resda ni premagal Clintonove, predvsem zaradi mlačnega odnosa temnopoltih volivk na jugu. A je premaknil stališča tako Clintonove in celotne demokratske stranke močno v levo.
Konkurenca na levi
Sanders je v torek uradno vstopil v predsedniško tekmo, tokrat v povsem drugačno okolje. Če so se 2016 vplivni demokrati izogibali soočenja z mogočnim strojem Clintonove kampanje, zdaj trumoma derejo v predsedniško tekmo. V Beli hiši je republikanski slon, proti kateremu poteka vrsta preiskav. Od prvega dne predsedovanja je izjemno nepriljubljen, sproža tesnobo po vsem svetu in se zdi zrel za volilni poraz po prvem mandatu. Zdaj najvplivnejša politična imena demokratov podpirajo zamisli o enotnem zdravstvenem zavarovanju in dvigu davkov za premožne, hkrati pa so bolj občutljiva za družbena in kulturna vprašanja od Sandersa in njegove osredotočenosti na razredni boj ter progresivne ekonomske poglede.
Letos se je že moral opravičevati, ker je njegova kampanja pred tremi leti prezrla obtožbe o spolnem nadlegovanju ženskih članic. Pod drobnogled prihaja poslovanje njegove žene pri vodenju lokalne univerze v Vermontu, veliko natančneje bo moral pojasniti, kako bi svoje zamisli uskladil z republikansko opozicijo v kongresu. In volivce prepričati, da je pri 77 še vedno dovolj krepak za vodenje države.
Pri milenijcih in latino volivcih ima konkurenco v Betu O’Rourku (ki uradno še ni oznanil kandidature), na levici v Elizabeth Warren, strankarsko jedro mu zameri, ker v resnici ni demokrat, sindikalisti bodo bolj naklonjeni nekdanjemu podpredsedniku Joeu Bidnu (ki se še vedno odloča) ali zmernejši Amy Klobuchar, temnopolte volivce mu bosta odžirala Kamala Harris in Cory Booker.
Toda v 24 urah od vstopa v tekmo je zbral kar 5,9 milijona dolarjev, njegova kampanja zbira več malih donacij med volivci kot vsi ostali kandidati skupaj. Poleg tega ponujanje ameriškega »socializma« – zbirke zamisli, ki bi jim v Evropi rekli običajna socialdemokratska politika – ni več politični plutonij, ki bi uničil resne možnosti za zmago. Nova zvezdnica demokratske stranke je komaj 29-letna poslanka Alexandria Ocasio-Cortez, ki se tako kot Sanders razglaša za demokratično socialistko.
Ameriški socializem
Milenijce skrbi okolje, rastoča dohodkovna neenakost, večina Američanov podpira zvišanje minimalnih plač, večje obdavčenje premožnih in širitev državnih programov zdravstvenega zavarovanja. Politično okolje se je približalo Sandersu, socializem je znova v modi, kot ugotavlja časnik The Economist. Trumpov populizem, prežet z nacionalizmom in šovinizmom, ima še vedno jedro pristašev na konservativni desnici, toda vse več Američanov, naveličanih dosedanjih političnih rešitev, išče drugačne odgovore na levici. Po raziskavi agencije Gallup ima 51 odstotkov Američanov med 18. in 29. letom pozitiven odnos do socializma.
