V Rimu so krizo naposled vzeli zares

Trgi po svetu so čedalje bolj zaskrbljeni zaradi dogajanja na Apeninskem polotoku.

Objavljeno
02. november 2011 18.35
Posodobljeno
03. november 2011 06.45
Tone Hočevar, Rim
Tone Hočevar, Rim
Rim – V italijanski prestolnici včeraj ni bilo več pravljic o najbolj uspešni evropski državi v boju proti krizi, nobenega novega dovtipa predsednika vlade ni bilo slišati. Pritisk na vlado, banke in gospodarstvo je bil prevelik, da bi se še lahko šalili in si izmišljali ukrepe s figo v žepu.

Nenavadno tiho je bilo ob sicer zelo burnem dogajanju. Po torkovem udarcu, ki je milansko borzo zbil na tla, in po že posplošenem mnenju v Evropi, da je Rim nevarnejši kamen spotike od Aten, so v rimskih dvorih zadevo vzeli zares. Vsaj zdelo se je tako.

Predsednik vlade Silvio Berlusconi je svoje gospodarske ministre s superministrom Giuliom Tremontijem na čelu poslal pisat ukrepe, ki naj prepričajo zaveznike in ustavijo drvenje v prepad. Potem ko so bili vsi prejšnji ukrepi samo črka na papirju ali pa neresni poskusi zamegljevanja realnih razmer, so včeraj kar naenkrat napovedali, da je Berlusconi pripravljen čez noč uvesti šokantne ukrepe, ki naj stresejo gospodarstvo in prepričajo politično srenjo, da gre tokrat zares.

Vse dosedanje ukrepe, ob katerih se je superminister Tremonti ponavadi kar križal ali pa zavijal z očmi, saj njegovih stališč premier ni upošteval, so borze požrle ali pa razjedle v nekaj dneh. Trg Berlusconijevim trikom ni verjel, pa tudi njegovim trditvam ne, da javni dolg že pada in da je varčevanje učinkovito.

Pokojninska reforma s starostno mejo 67 let, zapisana v pismu evropski komisiji pred prazniki, je sama sebi za rok uveljavitve postavila leto 2023, to pa se je borzam zdelo neresno. Pismo o namerah, poslano evropskim partnericam, je bilo samo načelno, saj je bilo zgolj nedorečen seznam na hitro izmišljenih ukrepov. Včeraj so morali ministri pisati seznam resnih in učinkovitih dejanj, ki utegnejo resno pretresti italijansko družbo.

Pokojninska reforma je še vedno ena izmed temeljih točk, Severna liga pa ji kljub resnosti razmer še naprej nasprotuje. Nova delovna zakonodaja, ki tudi prihaja z novimi ukrepi, vznemirja delavce, utrjuje pa sindikate in jih po dolgih letih spet združuje. Minister za delo Sacconi celo svari, da bi delovna zakonodaja utegnila spet sprožiti terorizem, kakor so ga v Italiji poznali v sedemdesetih in osemdesetih letih, potem pa prav zaradi delovne zakonodaje v blažji obliki še enkrat pred desetletjem. Nova delovna zakonodaja, ki jo predvidevajo Berlusconijevi ukrepi, naj bi v prihodnje delodajalcem močno olajšala odpuščanje delavcev tudi v primeru slabega poslovanja in ekonomskih težav.

Gospodarska realnost, ki je ni več mogoče prikrivati niti z Vitezovimi dovtipi – zadnje je na moč uspešno trosil na srečanju svojih somišljenikov prejšnji teden –, je odpihnila tudi meglo političnih puhlic. Raziskava javnega mnenja, ki so jo objavili včeraj, razodeva, da je podpora Berlusconijevi vladi vse manjša. Za Viteza se izreka samo še 22 odstotkov vprašanih. Zapuščajo ga tudi nekateri dolgoletni sodelavci, ki se ne pustijo podkupiti. Roberto Antonione, nekdanji tržaški župan, bivši predsednik Furlanije - Julijske krajine, član prejšnje Berlusconijeve vlade in koordinator njegove stranke, se je včeraj poslovil, izstopil iz stranke. Pojasnil je, da bi moral Berlusconi že enkrat doumeti razmere in se umakniti s prizorišča.

Po razmeroma dolgem času se je odmevno oglasil tudi profesor Romano Prodi, bivši premier, voditelj nekoč odmevne Oljke in predsednik evropske komisije. Opozoril je italijansko javnost, da se dogajajo skrajno resne stvari, vlada pa se v njih sploh ne znajde. Superminister Tremonti, sposobni in upoštevani ekonomist, se zdi že tri mesece navaden skrivač. Izgubil je verodostojnost in kompas, na urejanje razmer nima več vpliva, pravi Prodi. Po drugi strani se Merklova in Sarkozy igrata z Evropo nedopustne igrice, izničila sta vsa pravila. Ona odloča, on pa se šopiri na tiskovnih konferencah, opozarja.